Besedilo zapisal: Julijan Višnjevec
Foto: arhiv Tina Mrak
Po koncu vrhunske tekmovalne kariere ste ostali tesno povezani z morjem in jadranjem. Kako danes gledate na svojo športno pot in katere dosežke najbolj cenite?
TM: O koncu tekmovalne kariere sem razmišljala že kar nekaj časa. Iskala sem pravi trenutek za tako pomembno odločitev in nekako sem že pred olimpijskimi igrami v Parizu vedela, da bo to moje zadnje tekmovanje na najvišji ravni. Hkrati pa sem vedela tudi, da bom z jadranjem ostala povezana na drugačen način.
Ko danes pogledam nazaj, lahko rečem, da je bila moja jadralska pot res dolga in izjemno bogata. Na njej so bili tako težki kot tudi zelo lepi trenutki, vendar se med najpomembnejše zagotovo uvrščata olimpijska cikla za Rio 2016 in Tokio 2020. Med najbolj čustvenimi spomini ostaja zmaga na tekmi svetovnega pokala v Miamiju, med zadnjimi velikimi uspehi pa medalja s svetovnega prvenstva v Solunu.
Težko bi izpostavila en sam največji dosežek. Vsak uspeh je imel svojo zgodbo in pomen ter je predstavljal pomemben korak na moji športni poti. Če se ozrem še dlje nazaj, je bila ena prvih velikih prelomnic bronasta medalja na evropskem prvenstvu v Atenah leta 2014. Prav takrat sva z Veroniko Macarol začeli nizati največje uspehe na evropskih in svetovnih prvenstvih v članski konkurenci. Zato bi težko rekla, da je en rezultat pomembnejši od drugega – vsak nosi poseben spomin in je del mozaika moje kariere.
Več let ste bili članica ene najuspešnejših slovenskih jadralskih posadk. Kaj je bilo ključno za uspešno sodelovanje med vami in posadko v razredu 470?
TM: Zagotovo sta bili ključni vztrajnost in jasna usmerjenost k skupnemu cilju. V razredu 470 sta na jadrnici dve osebi, zato ni dovolj, da si predan in motiviran le sam. Obe članici posadke morata deliti enake ambicije, enako vizijo in biti pripravljeni vložiti enak napor v dosego zastavljenih ciljev.
Z Veroniko Macarol sva že od začetka vedeli, kaj želiva doseči, in temu sva podredili velik del svojega življenja. Na tej poti so bili vzponi in padci, uspehi in razočaranja, vendar sva vedno znali ohraniti skupno smer. Prav ta medsebojna predanost, zaupanje in vztrajnost so bili po mojem mnenju med najpomembnejšimi dejavniki, da sva tako dolgo ostali v svetovnem vrhu jadranja.
Kaj počnete sedaj s toliko nabranim znanjem in izkušnjami v jadranju? Bilo bi škoda, da ta šport zdaj zapustite.
TM: Po koncu tekmovalne kariere sem se zaposlila kot trenerka na Jadralni zvezi Slovenije. Prevzela sem delo v olimpijskem razredu 470 Mixed, kjer trenutno vodim dve posadki. Gre sicer še za mlade jadralce, vendar skupaj gradimo njihovo športno pot in postopoma napredujemo proti najvišjim ciljem.
Vsakodnevno sem tesno povezana z Jadralnim klubom Pirat Portorož, kjer smo ustvarili odlično ekipo in zelo dobro delamo. Tudi jadralci, s katerimi delam, prihajajo iz tega okolja, zato se reprezentančno delo prepleta s klubskimi aktivnostmi, regatami in vsakodnevnim delovanjem kluba. Veliko časa namenjam tudi organizaciji in razvoju drugih tekmovalnih programov, od razreda Optimist do razreda 420.
Lahko bi rekla, da danes skrbim za precej širok del tekmovalnega pogona v Jadralnem klubu Pirat. Na ta način ostajam vpeta v šport, ki mi je dal zelo veliko, hkrati pa svoje znanje in izkušnje prenašam na mlajšo generacijo jadralcev.
Kakšna je bila nato razlika nastopiti v razredu 470 v mešani posadki, ko je Veroniko zamenjal Jakob Božič?
TM: Po eni strani je bil prehod v mešano posadko lažji, po drugi pa tudi precej zahtevnejši. Razlika med spoloma je kar velika. Jakob je prevzel več fizičnih nalog in se je večja moč poznala tudi na jadrnici, z Veroniko pa sva velikokrat razmišljali bolj podobno – po žensko J. Zadnji olimpijski cikel z Jakobom Božičem je bil tudi zastavljen nekoliko drugače kot prejšnji z Veroniko Macarol. Ni bil tako izrazito usmerjen izključno v vrhunski rezultat, saj sva oba imela tudi druge obveznosti in projekte.
Sama sem bila v tem obdobju vključena tudi v jadranje v razredu RC44, Jakob pa je poleg tekmovanja usklajeval družinsko življenje in delo trenerja. Zato je bilo treba veliko več usklajevanja in prilagajanja kot v preteklih letih.
Kljub temu pa je bistvo ostalo enako. Tako kot z Veroniko sva morala tudi z Jakobom deliti isti cilj in enako predanost projektu. Uspešna posadka lahko deluje le, če oba člana stremita v isto smer ter sta pripravljena sprejemati kompromise in odrekanja. Veliko je bilo usklajevanja, veliko vloženega truda, vendar sva tudi v tem primeru uspela doseči cilj, ki sva si ga zastavila na začetku olimpijskega cikla.
Nastopili ste na olimpijskih igrah in številnih največjih svetovnih regatah. Kateri trenutek na tekmovalni poti vam je najbolj ostal v spominu?
TM: Eden najbolj zaznamovanih trenutkov v moji karieri je bil zagotovo čas pandemije covida-19, ko smo izvedeli, da so olimpijske igre v Tokiu prestavljene za eno leto. To je bila situacija, ki si je nihče ni znal predstavljati in za katero verjetno nihče ni verjel, da se lahko zgodi.
Takrat smo bili že v zadnji fazi priprav. Za nami je bilo več let načrtovanja, treningov in odrekanj, pred nami pa še zadnje logistične priprave – od transporta jadrnice in opreme do organizacije odhoda na prizorišče. Nato pa so nam praktično čez noč sporočili, da so igre prestavljene za eno leto.
To je bil velik šok. V trenutku so se podrli vsi načrti, na novo smo morali zastaviti celoten program priprav in predvsem poiskati dodatno motivacijo za nadaljnje delo. Psihološko je bilo to zelo zahtevno obdobje.
Veronika je vse skupaj verjetno doživljala še bolj čustveno, saj se je že vedelo, da bodo to njene zadnje olimpijske igre v takratni olimpijski disciplini ženskih posadk razreda 470. Celoten projekt se je bližal vrhuncu, napetost in pričakovanja so se stopnjevali iz leta v leto, nato pa je bilo treba sprejeti dejstvo, da se bo vse skupaj podaljšalo še za dodatno leto.
Danes lahko rečem, da nas je ta preizkušnja naučila potrpežljivosti, prilagodljivosti in psihološke trdnosti. Prav sposobnost prilagajanja nepredvidljivim okoliščinam je ena izmed lastnosti, ki jih vrhunski športnik potrebuje tako na morju kot tudi v življenju.
Jadranje je šport, kjer imajo pomembno vlogo tudi vremenske razmere in psihološka pripravljenost. Kako ste se pripravljali na dneve, ko stvari na morju niso potekale po načrtih?
TM: V jadranju je veliko dejavnikov, na katere preprosto ne moreš vplivati. Vreme je zagotovo eden najpomembnejših, vendar se prav zaradi tega skušaš na različne razmere pripraviti že med treningi.
V svoji karieri sem veliko trenirala v zelo zahtevnih pogojih. Pozimi smo pogosto trenirali doma v Sloveniji, v mrazu, dežju in močni burji. Veliko je bilo tudi regat, na katerih stvari niso potekale po načrtih, zato se z leti naučiš sprejemati nepredvidljive situacije kot sestavni del športa.
S psihologom smo sodelovali občasno. Nismo izvajali posebnih psiholoških simulacij, ampak smo samozavest in odpornost gradili predvsem na izkušnjah. Ko si enkrat že večkrat prestal težke pogoje in zahtevne situacije, veš, da jih lahko premagaš tudi naslednjič. To ti da potrebno mirnost in zaupanje vase.
Jadralci smo v prvi vrsti športniki morja. Tako kot plavalci večino časa preživijo v bazenu, moramo tudi jadralci čim več časa preživeti na vodi. Seveda brez vrhunske telesne priprave ne gre, vendar je bil pri nas vedno največji poudarek na treningu na morju. Šele kombinacija tehničnega znanja, izkušenj na vodi in telesne pripravljenosti da rezultate. To še posebej velja v dvojcu, kjer sta usklajenost in sodelovanje med članoma posadke ključnega pomena.
V zadnjih letih se jadralski šport hitro razvija, predvsem zaradi novih tehnologij in razredov s hidro krili. Kako ocenjujete smer razvoja sodobnega tekmovalnega jadranja?
TM: Kar zadeva razvoj jadranja, je jasno, da se šport hitro spreminja. Foili – »hidro krila«, wingfoil, kiting in podobne discipline postajajo vse bolj priljubljene in privlačne tako za gledalce kot za medije. Tudi sama bi si želela preizkusiti wingfoil, ki je trenutno ena najhitreje rastočih disciplin.
Kljub temu menim, da mora prihodnost jadranja še vedno temeljiti na močnih osnovah. Otroci morajo najprej osvojiti temeljne mornarske veščine in klasične principe jadranja, ki jih pridobijo v razredih, kot je Optimist. Šele nato lahko uspešno preidejo v sodobnejše in tehnično zahtevnejše discipline.
Prepričana sem, da bo prehod iz Optimista v wingfoil, kite ali druge foil razrede v prihodnosti vse pogostejši. Gre za zelo atraktivne discipline, ki šport približajo širši javnosti. Sama se sicer ne vidim več v tej vlogi tekmovalke, jih pa z velikim zanimanjem spremljam in opazujem njihov razvoj.
Kaj bi svetovali mladim jadralcem, ki sanjajo o nastopu na olimpijskih igrah ali vrhunskih mednarodnih tekmovanjih? Kaj bi danes rekla starejša, zrela Tina Mrak nekomu, ki je prišel v klub in se začel ukvarjati z jadranjem?
TM: Dobro je, da imajo mladi pred seboj jasen cilj. Tudi sama sem imela v svoji sobi nad pisalno mizo narisane olimpijske kroge, ki so me spremljali še v času srednje šole.
Danes opažam, da si mnogi mladi želijo uspeha prehitro. Vendar je treba prehoditi določeno pot. Tako kot greš najprej skozi osnovno šolo, nato srednjo šolo in šele potem na fakulteto, tudi v jadranju ni bližnjic. Pomembno je, da ostanejo potrpežljivi, saj njihov čas pride postopoma.
Pri mladih pogosto opažam, da ob prvih neuspehih hitro izgubijo motivacijo in obupajo. A tudi zdravnik ne moreš postati, če preskočiš srednjo šolo. Za vrhunske dosežke sta potrebna čas in vztrajnost.
Če imajo resnično cilj, željo in dovolj motivacije, verjamem, da lahko vsak doseže zelo visoko raven. Tudi nastop na olimpijskih igrah je dosegljiva pot, vendar zahteva predanost, potrpežljivost in veliko let dela.
A je vsega kriv mobilni telefon pa tudi družbena omrežja?
TM: Odkar v zadnjih dveh letih intenzivneje delam z mladimi jadralci, še bolje spoznavam, kako močno sta tehnološki razvoj in digitalni svet vplivala na njihovo odraščanje. To zagotovo vpliva tudi na šport. Tudi mi smo imeli telefone, vendar so bili namenjeni predvsem osnovni komunikaciji in niso imeli tako velike vloge v našem vsakdanu. Danes pa so družbena omrežja in digitalne vsebine prisotni praktično ves čas, kar močno vpliva na način razmišljanja mladih.
Menim, da je prav to lahko eden od razlogov, da nekateri hitreje izgubijo potrpljenje ali motivacijo. Navajeni so hitrih odzivov in takojšnjih rezultatov, vrhunski šport pa deluje drugače. Zahteva leta dela, postopnega napredka in veliko vztrajnosti, preden pridejo prvi res veliki uspehi.
Slovenija ima razmeroma kratko obalo, vendar dosega odlične rezultate v jadranju. Kje vidite največje prednosti in kje največje izzive slovenskega jadralskega okolja?
TM: Vsi, ki se odločijo za jadranje, morajo biti karakterno precej močni in stabilni. Že sama pot od začetnih tečajev, domačih regat in treningov zahteva veliko vztrajnosti, da sploh prideš do večjih regat in nato do prvih članskih tekmovanj. Menim, da imamo v Sloveniji dobro osnovo, ki smo jo uspeli zgraditi doma – z našimi trenerji, pogoji in infrastrukturo. Ko enkrat prideš na mednarodno raven, se ta napredek jasno pokaže. Dolžina obale pri tem ni odločilna. Čeprav imamo kratko obalo, to ni neposredno povezano z uspehom. Pomembnejši so sistem, delo in kakovost procesa, ki ga zgradimo doma.
Koliko vam je vrhunski šport pomagal pri osebnem razvoju in katere življenjske lekcije ste prenesli tudi na področja zunaj športa?
TM: Brez dvoma bi izpostavila vztrajnost. To je tista lastnost, ki je pri meni igrala ključno vlogo – skupaj z urejenostjo, organiziranostjo in disciplino. Vzporedno s celotno športno kariero sem končala tudi Fakulteto za šport, kar je pomenilo stalno usklajevanje študijskih in športnih obveznosti. Ves čas sem vedela, da morata obe področji delovati, če želim napredovati. Pomembno mi je bilo, da dokončam študij, hkrati pa ostanem osredotočena na športne cilje. Če povzamem, bi rekla, da sta bila ključna vztrajnost in disciplina v vseh pogledih.
Kako danes doživljate morje – ga še vedno vidite predvsem skozi tekmovalne oči ali je postalo prostor sprostitve in uživanja?
TM: Seveda je tudi prostor za užitek. Pred približno tremi leti sem prvič poleti odšla na Hrvaško s prijatelji, najeli smo jadrnico in odpluli med otoki. To mi je odprlo povsem nov pogled na jadranje, za katerega prej preprosto ni bilo časa. Takrat sem res lahko doživela jadranje na drugačen, bolj sproščen način – brez pritiska rezultatov, treningov ali regat. Ko je bilo dovolj vetra, smo jadrali, ko ga ni bilo, smo se preprosto ustavili. Povsem druga dinamika kot v tekmovalnem jadranju. Moji prijatelji so bili zelo navdušeni, želeli so se učiti vozlov in različnih manevrov, ampak vse skupaj je bilo bolj sproščeno, brez pritiska in obveznosti. To je bila zelo lepa izkušnja.
Če bi lahko ponovno začeli svojo športno pot, ali bi kaj naredili drugače in kakšne cilje bi si zastavili v današnjem jadralskem svetu? Bi morda celo izbrali kakšen drug šport namesto jadranja?
TM: Težko je odgovoriti, ker sem z jadranjem začela zelo zgodaj, tako da nisem imela veliko priložnosti, da bi se resno ukvarjala tudi z drugimi športi. V okviru šolskih krožkov sem sicer preizkusila kar nekaj različnih športov. Vedno so mi bili blizu športi z žogo. Razmišljala sem celo o košarki, vendar v Portorožu takrat ni bilo ženske ekipe, zato se ta pot ni razvila naprej. Zato je jadranje precej zgodaj postalo moj osrednji šport. Danes je zato težko reči, kako bi se razvila v kakšni drugi športni smeri.
Po mojem mnenju je šlo kar pravilno. Vse se je razvijalo postopoma – od Optimista naprej, nato pa skozi različne prehode v višje razrede. Takrat je bila Evropa že izven olimpijskega programa, zato je bil naslednji logičen korak razred 470. Vse se je nekako naravno sestavilo, da je pot vodila v to smer. Ne bi rekla, da je bilo idealno, ampak je šlo po nekem jasnem razvojnem zaporedju.
Vrhunski šport zahteva veliko odrekanj. Čemu se je bilo v času kariere najtežje odpovedati in ali je bilo vredno?
TM: Prehrana je bila v določenem obdobju zelo pomemben dejavnik. V razredu 470 je skupna teža posadke ključna, zato mora krmarka ostajati lažja, medtem ko je flokist običajno nekoliko višji oziroma težji. Z Veroniko sva imeli dober balans, vendar sem morala sama ves čas paziti, da moja teža ni presegala določenih okvirjev. To je pomenilo tudi določeno odrekanje pri prehrani. Pred pomembnejšimi regatami sem bila na to še posebej pozorna, sploh če je bila napoved lahkega vetra. Ni šlo za ekstremne diete, bolj za stalno zavedanje in prilagajanje. A vseeno je to včasih psihološki pritiskal, saj imaš ves čas v glavi, da moraš paziti nase. Danes je drugače. Zdaj si lahko brez slabe vesti privoščim stvari, ki sem se jim prej morala odreči – recimo pico, ki mi je še vedno zelo všeč.
Med tekmovanji ste prepluli številna morja po svetu. Katera jadralska destinacija vas je najbolj navdušila in zakaj?
TM: Res je, Palma de Mallorca mi je zelo pri srcu. Ne vem, če bi znala točno razložiti, ampak verjetno zato, ker je bila to ena mojih prvih pomembnih destinacij in prva regata na začetku sezone. S Tejo Černe sem bila tam prvič leta 2010, na prvi članski regati svetovnega pokala. Doma je bilo še hladno, tam pa že pravo spomladansko vzdušje – modro morje, lepo regatno polje, odlični pogoji in zelo specifična kulisa, ki ti ostane v spominu. Tudi rezultatsko nama je Palma vedno ustrezala. Že na prvi regati sva se uvrstili v medal race, kar je bilo zelo spodbudno in motivacijsko. Zato mi je ostala v lepem spominu. Kasneje, ko sva napredovali, sva šli prvič tudi v Miami, kar je bila spet posebna izkušnja. Obe destinaciji – Palma in Miami – sta mi zato ostali zelo pri srcu, vsaka na svoj način.
Katero olimpijsko prizorišče vam je bilo najljubše?
TM: Rio je bil definitivno nekaj posebnega. Predvsem zaradi vzdušja in celotne kulise, ki jo ponuja. Ko gledaš mesto z morja, so hribi, razgiban teren in celoten ambient res nekaj izjemnega. Glede razmer morje samo po sebi ni bilo vedno preprosto, vendar smo imeli dobre pogoje za treninge in regate. V Rio smo se tudi večkrat vračali na priprave, tako da smo se okolja dobro navadili. Tam smo tudi zelo dobro jadrali – bila je ena od faz, ko smo bili res blizu vrhunca forme. Počutili smo se domače, sproščeno in samozavestno. Mislim, da smo bili v Braziliji na pripravah štirikrat ali petkrat, kar je res veliko. Tople razmere so nam takrat ustrezale bolj kot hladnejša prizorišča, kjer je treba uporabljati veliko več opreme. To vpliva tudi na občutek na vodi in splošno počutje.
Glede opreme pa – ja, hladnejše razmere so lahko precej zahtevne, ker moraš imeti veliko več slojev in je vse skupaj manj udobno. V toplem okolju je zato tudi lažje ohraniti fokus na jadranju.
Ko smo že pri opremi, imam občutek, da vam ni bilo najbolj prijetno, ko je bilo mraz. Ko recimo piha burja. Malo ljudi to sploh ve, ker pač po zimi ne hodimo na morje, tudi tisti, ki sicer radi plujemo, ne gremo na morje.
TM: Ko enkrat prideš v klub na trening, skoraj ni več poti nazaj – razen v primeru res ekstremnih razmer, ko je veter premočan in bi se lahko poškodovala oprema, takrat trening raje odpade. Zimski treningi doma so bili v preteklosti res še precej bolj zahtevni, predvsem zaradi mraza in težjih pogojev. Psihološka priprava je pri tem zagotovo pomembna. Ne greš kar brez razmisleka, ampak se moraš vnaprej zavedati, kaj te čaka. Si rečeš, da bo trening intenziven, hiter, in da boš po njem šel pod topel tuš – nekako moraš imeti motivacijo, kaj te čaka na koncu. Seveda pa je prvi stik z mrzlo vodo vedno nekoliko šokanten. Ko prvič spustiš jadrnico v vodo in stopiš v ledeno morje, je to kar stresen trenutek. In ko te prvič zalije val in pride pod neopren, to ni ravno občutek, ki bi ga človek pogrešal.
Kako pomembna je bila podpora družine, trenerjev in širše ekipe pri graditvi vaše športne kariere?
TM: Brez tega si danes vse skupaj težko predstavljam. Včasih bi si želela, da bi v ekipi imeli še eno osebo, ki bi nam pri organizacijskem delu bolj pomagala – nekakšnega koordinatorja. Z Veroniko sva bili v veliki meri precej sami. Imeli smo trenerja na morju in kondicijskega trenerja, prav tako tudi pomoč pri PR-ju, kasneje tudi fizioterapevtko, vendar ni bilo osebe, ki bi prevzela širšo koordinacijo celotnega procesa. To je pomenilo, da sva veliko stvari morali urediti sami – od treningov do logistike, opreme in tudi pridobivanja sponzorjev. Po eni strani naju je to dodatno motiviralo, saj sva vedeli, da je vsak vložen trud neposredno vplival na napredek. Po drugi strani pa to vzame ogromno časa in energije, kar te lahko tudi izčrpa. Včasih je bilo to celo pozitivno, saj ni bilo prostora za nepomembne stvari – bila sva zelo fokusirani. Imeli pa sva vseeno podporo bližjih ljudi, ki so nama stali ob strani. Družina je bila vedno velika opora. Moj oče je pomagal tudi pri tehničnih stvareh in pripravah opreme, še posebej na začetku kariere.
V vaši karieri je imel pomembno vlogo tudi Tomaž Čopi. Kako danes gledate na sodelovanje z njim?
TM: S Tomažem smo sodelovali približno deset let. Je vrhunski strokovnjak za razred 470 in po mojem mnenju mu tudi danes težko najdeš enakovrednega. Njegov prispevek k moji karieri je bil izjemen. Od njega sem se ogromno naučila in še danes sodelujeva na nivoju zveze in nasploh v jadranju. Kar zadeva tehnično znanje, podporo na morju in razvoj opreme, je bilo sodelovanje res na najvišji ravni. Veliko smo testirali, razvijali nova jadra in iskali načine, kako biti korak pred konkurenco. Ker nismo imeli neomejenega proračuna, smo morali veliko nadoknaditi z delom, pripravljenostjo in treningom. Mislim, da smo zelo dobro izbirali tudi program treningov in regat. Če danes pogledam nazaj, mi je žal predvsem za tisto olimpijsko medaljo, ki nam je ušla za las. To je nekaj, kar mi bo verjetno za vedno ostalo v mislih.
Kako danes gledate na uspehe Tonija Vodiška v kitefoilu, trenutno našega najbolj obetavnega športnika v jadranju? Gre vendarle za precej drugačno disciplino od klasičnega jadranja.
TM: Tonija sem bolje spoznala na olimpijskih igrah v Marseillu, kjer smo veliko časa preživeli skupaj. Moram priznati, da sem takrat tudi sama precej bolje spoznala svet kitefoila. Njihov pristop je precej drugačen. Tudi znotraj olimpijskega jadranja se discipline med seboj močno razlikujejo. Če pogledamo IQFoil, kitefoil ali klasične razrede, kot so 470, 49er ali Ilca, ima vsak svoj sistem, svoja pravila in svojo logiko. Veliko sem se naučila o njihovem načinu treninga in dela. Res gre za drugačen šport, čeprav spada pod isto streho jadranja. Toni je izjemno predan športu in ima jasne cilje, za dosego teh je pripravljen marsikaj žrtvovati. Vedno je veselo razpoložen in pripravljen pomagati, stremi pa le k največjim uspehom. Hitro je prišel v svetovni vrh in upam, da bo na naslednjih olimpijskih igrah svojo zgodbo nadaljeval ter Sloveniji »prikajtal« še kakšno medaljo.
Če bi morali izpostaviti eno lastnost, ki vrhunskega jadralca loči od povprečnega, katera bi to bila?
TM: Pedantnost. Vrhunski jadralec neprestano išče malenkosti, ki lahko prinesejo razliko. Če pogledamo najboljših deset jadralcev na svetu, so vsi izjemno dobro pripravljeni. Razlike med njimi so minimalne, zato moraš najti tisto podrobnost, ki te lahko premakne korak naprej. To je lahko nastavitev opreme, način vožnje jadrnice ali kakšna druga malenkost. Talent sam po sebi ni dovolj. Za uspehom stojijo trdo delo, potrpežljivost in sposobnost, da najdeš nekaj več od drugih.
Kako prideš do teh razlik? Sam ali s pomočjo trenerjev, psihologov in drugih strokovnjakov?
TM: Najprej moraš ugotoviti, kaj ustreza tebi in tvoji posadki. Vsak jadralec ima svoj način vožnje jadrnice, svoj občutek in svoj pristop. Velika napaka je, če samo kopiraš najboljšega s prejšnje regate. Seveda spremljaš konkurenco, vendar moraš razviti svojo pot. Nekdo bo uspešnejši z drugačno nastavitvijo jambora, drugi z drugačnim krojem jader ali tehniko vožnje. Ko najdeš tisto, kar ustreza tebi, lahko tam ustvariš razliko. Takrat postaneš res konkurenčen. Zelo pomembna je tudi ekipa strokovnjakov, ki jo imaš ob sebi.
Nekoč mi je jadralec dejal, da njegov največji tekmec regatno polje vidi povsem drugače kot on. Je to mogoče?
TM: Verjetno je nekaj na tem. Sama sem to začela opažati šele zdaj, ko delam na spremljevalnem čolnu in gledam stvari z druge perspektive. Včasih opazujem jadralce in si mislim: »Kako tega ne vidite?« Če bi bila danes na jadrnici, bi določene situacije zagotovo ocenila drugače kot takrat. Mogoče mi je v aktivni karieri celo malo manjkalo širše perspektive. Bila sem popolnoma osredotočena na razred 470 in verjela, da je to edina pot do uspeha. Danes pa vidim, kako koristno je pogledati stvari tudi z druge strani.
Kje se vidite čez deset let? Še vedno v jadranju?
TM: V jadranju zagotovo. Nisem pa prepričana, da še vedno na morju v isti vlogi kot danes. Delo na spremljevalnem čolnu je sicer zanimivo, vendar je tudi precej naporno. Še vedno veliko potujemo, delamo dolge dneve in živimo podoben način življenja kot tekmovalci. Bolj se vidim v organizaciji projektov, pri razvoju programov, organizaciji regat ali različnih jadralnih kampov. Morda tudi pri delu z mladimi doma, kjer ni toliko potovanj. Potovanj je bilo v mojem življenju že ogromno, zato si predstavljam, da bom čez deset let mogoče nekoliko več bliže domu.
Se torej ne vidite kot profesorica športne vzgoje?
TM: Ne (smeh). Nikoli se nisem zares videla v tej vlogi. Morda tudi zato, ker sem bila vse življenje vajena precej fleksibilnega urnika. Težko si predstavljam, da bi vsak dan sledila enakemu ritmu. Nikoli nisem imela klasične službe od osmih do štirih in mislim, da bi se na to precej težko navadila.
Kakšen nasvet bi dali našim bralcem, ki jadrajo predvsem med dopustom?
TM: Predvsem naj spoštujejo morje in se zavedajo svojih znanj ter omejitev. Zelo priporočam tudi jadralne tečaje za odrasle. Pri nas v Piratu izvajamo tečaje na manjših športnih jadrnicah, kjer pridejo do izraza prave jadralne in mornarske veščine. Na takšni jadrnici hitro ugotoviš, kako pomembna sta tvoje znanje in pravilno ukrepanje. Na velikih potovalnih jadrnicah pogosto dva člana posadke upravljata plovilo, ostali pa so bolj ali manj potniki. Na manjših jadrnicah pa vsak občuti, da je pomemben del ekipe.
Izvajate tudi team buildinge za podjetja. Kaj jadranje prinese ekipam?
TM: Zelo veliko. Imeli smo že precej podjetij in odzivi so bili izredno pozitivni. Jadranje ljudi poveže, ker jih postavi v drugačno okolje. Na jadrnici si morajo razdeliti vloge in sodelovati. Zanimivo je tudi, da direktor podjetja ni nujno kapitan ali krmar. Vsak dobi svojo nalogo in vsak je pomemben za uspeh ekipe. Zaradi tega se pogosto izboljšajo tudi odnosi med sodelavci. Na naših jadrnicah so ekipe običajno sestavljene iz treh ali štirih članov, kar pomeni, da brez sodelovanja ne gre. In prav to je največja vrednost takšnih programov – ljudje začnejo delovati kot prava ekipa.
Tina, hvala za pogovor.
TM: Hvala tudi vam. Vesela sem, da lahko še naprej ostajam povezana z jadranjem, in verjamem, da bomo v Sloveniji tudi v prihodnje spremljali številne uspešne jadralne zgodbe.
