Intervju: Toni Vodišek

Ko sem se pripravljal na intervju s Tonijem Vodiškom, mi je pod roke padla knjiga Koprski olimpijci, kjer ni njegovega imena. Jasno, Toni v času izdaje publikacije, kjer so predstavljeni vsi koprski olimpijci, to še ni bil. Je pa za Koper, Primorsko in celotno Slovenijo osvojil prvo medaljo v disciplini jadralnega razreda formula kite, ki je bila na olimpijskih igrah v Parizu letos prvič na sporedu. Medalja za Tonija sprva ni bila pravega leska, saj si je želel najbolj žlahtno odličje, na kar je bil osredotočen zadnji dve leti in za to trdo delal. A zdaj, ko je že dober mesec naokoli in so se strasti umirile, gleda na osvojitev srebrnega odličja kot vrhunski uspeh in obljublja, da se bo na prihodnje OI v Los Angelesu vrnil še močnejši. Toni Vodišek je osvojil srebro, olimpijski prvak pa je postal Avstrijec Valentin Bontus, ki je dobil vse tri finalne plove. Tretje mesto je osvojil eden od favoritov v formuli kite, Singapurec Maximilian Maeder. In kako se bo Toni Vodišek vpisal v slovensko statistiko olimpijskih odličij? Toni Vodišek je po Vasiliju Žbogarju osvojil četrto medaljo v jadralnem športu, 10. srebrno medaljo in jubilejno 30. medaljo na poletnih OI za Slovenijo.

Koliko ti je danes, po enem mesecu od olimpijskih iger, žal, da nisi uspel osvojiti zlate medalje?

Danes mi je enako žal kot prvi dan. Obljubil oziroma napovedal sem medaljo in medaljo sem prinesel. Želel sem si zlato, to je res. Srebrna medalja je rezultat skupnega dela ekipe zadnjih štirih let. Veliko je bilo odrekanja in truda, v zadnjih dveh letih sem vse podredil pripravam na OI. Vesel sem, da smo dokazali, da se lahko majhna Slovenija enakovredno meri z večjimi in močnejšimi državami z veliko večjimi športnimi proračuni in več vrhunskimi športniki v novi disciplini formule kite.

Ali lahko na kratko poveš, kaj je šlo narobe tistega zadnjega odločilnega dne?

Nekaj manjših napak ekipe je bilo že pred regato na kopnem, potem na samem tekmovanju pa še moje napake in enostavno nič ni šlo po načrtih. Moja čelada je ostala v sosednjem prostoru in ni bila na vidnem mestu, kjer so pregledovali opremo, zato sem prejel 0,6 točke. Nato me je doletela še ena kazen, ker ni bilo nikogar ob pregledu opreme, skupaj torej 1,1 točke, kar je pomenilo, da tudi ob zmagi v prvem plovu ne bi mogel osvojiti zlata. Kazen se je po prvem plovu izbrisala. Nikogar v moji ekipi ne obsojam, saj so to vsi moji prijatelji, s katerimi smo skupaj gradili mojo zgodbo in mi z veseljem pomagajo. Na regatnem polju je bila moja napaka, da sem bil ves čas osredotočen na Singapurca Max Maederja, na koncu pa se je zgodilo, da je izkupiček in zlato dobil Avstrijec Valentin Bontus.

Kot sem razumel, je bilo precej zmede pri podajanju informacij organizacijskega odbora, zato je bilo tudi nekaj manjših napetosti na plaži pred regatnim poljem.

Tisti dan je bilo zelo malo vetra in ko je bila na obali dvignjena zastava delta, smo Singapurec Maximilian Maeder, Italijan Riccardo Pianosi in jaz začeli plavati na regatno polje. Plavali smo zato, ker do takrat ni bilo dovoljeno, da nas čoln s plaže pelje na regatno polje. To smo večkrat pisno vprašali regatni odbor in dobili pisni odgovor, da ni mogoče. V trenutku, ko smo bili mi trije že v vodi, je bil Avstrijec Bontus še na kopnem in čakal. Potem smo opazili, da je po njega prišel čoln in ga odpeljal na regatno polje. Regatni odbor se je v zelo kratkem času odločil, da bo ta dan mogoče pospremiti jadralce s čolnom do regatnega polja in to informacijo delil le med trenerji. Naš trener denimo ni imel telefona pri sebi, ker so bili telefoni na plaži prepovedani, tako ni dobil te informacije. Tako se je Avstrijec pripeljal na regatno polje, mi smo se pa morali pri šibkem vetru pazljivo dvigniti iz vode, in paziti, da padalo ne pade v vodo. Očitno so nekateri imeli prej informacije kot drugi, sami se v tako kratkem času nismo uspeli organizirati. Razplet je bil potem zaradi vseh dogodkov slabši štart, a je pridobljena prednost zadostovala, da sem ostal na drugem mestu. Pritožb v sklepnem delu regate za medalje, ko smo bili na regatnem polju samo štirje tekmovalci, pač ni.

V okvir:

Na Olimpijskih igrah je bilo opaziti, koliko so ostale ekipe izrabljale proceduralne postopke proti sotekmovalcem, kar v kajtanju ni bila nikoli praksa. Čeprav smo vsi vrhunski športniki, smo v naši osnovi preprosti fantje s plaže, med sabo prijatelji, in se nikoli nismo ukvarjali toliko z luknjami v pravilnikih in kako obrniti proceduralne postopke sebi v korist in s tem vplivati na nasprotnika.

Ali lahko čisto razložiš, kateri del regate je pri formuli kajt najbolj ključen in torej na kaj polagaš sam največ pozornosti med dirko?

Najbolj pomemben je štart. Na olimpijskih igrah sem imel zelo slabe štarte, ker sem se bal, da bom prehiter in kot sem že v uvodu povedal, na teh olimpijskih ni bilo veliko plovov na voljo, da bi lahko popravil slabši dnevni rezultat. Štart je kot pri vseh jadralnih športih ključnega pomena. Z dobrim štartom prideš takoj na čisti veter in lahko nadzoruješ nasprotnike. Na tokratnih olimpijskih pa sem zaradi slabših štartov mesta pridobival z višjo hitrostjo kot sotekmovalci kasneje med samo regato. To je bila vedno tudi moja velika prednost pred drugimi tekmovalci.

Ali je bilo težko nositi breme medalje, nenazadnje je bilo veliko slovenskih upov pred začetkom olimpijade usmerjeno prav nate?

Tega bremena sam nisem niti občutil. Obljubil sem medaljo in srebrno medaljo prinesel v Slovenijo, torej sem držal obljubo. Zavedal sem se, da sem s svojimi izjavami pred olimpijskimi igrami razvnel veliko navijačev, ki so začeli verjeti vame in mi slediti. Vse to je ustvarilo večji pritisk in pričakovanja tudi name, vendar – to je del športa. Tudi sam bolje funkcioniram pod obremenitvijo, takrat pokažem s kakšnega »testa« sem, in to je bilo jasno videti v začetnih nastopih na regatnem polju.

Kako bi ocenil olimpijsko lokacijo v Marseilleu – je primerna za izvedbo tekmovanj na olimpijskem nivoju?

Ravno za čas olimpijade je bilo vetra manj kot običajno. Denimo, če bi bila olimpijada en teden prej, bi bilo vetra več kot dovolj. Sam sem bil s svojo ožjo ekipo na lokaciji olimpijskih iger že en mesec in pol pred začetkom uradnega dela. To mi je pomagalo, da sem se privajal na pogoje na regatnem polju. Meni osebno je bila lokacija všeč, tukaj se zahvalim OKS-u in JZS, ki mi je omogočila treninge in hišo na sami lokaciji, da so priprave potekale čim lažje. Blizu je bila tudi lokalna mesnica in vsake toliko smo spekli tudi kaj na žaru, tako da sem se počutil domače. Počutje na lokaciji je zelo pomembno, da priprave potekajo kakovostno. Za čas priprav je Marseille postal moj drugi dom. Na to lokacijo sem iz preteklih let imel sicer slabe spomine, zato sem jo moral ponovno vzljubiti.

Kdo je bil s teboj za čas priprav?

Seveda je bil moj oče in glavni trener, pa kondicijski trener in sparing partner Nico Parlier, ki je bil že štirikrat svetovni prvak, vendar zaradi poškodb ni mogel nastopiti na olimpijadi, je pa bil odličen sparing partner, boljšega si ne bi mogel zamisliti.

Kako so te osebnostno zaznamovale olimpijske igre?

Menim, da je bila dobra stran teh olimpijskih iger, da nam ni bilo treba bivati v olimpijskih vasi, kjer je veliko več motilcev koncentracije. Tukaj smo bili v hiši, osredotočeni na pripravo in tekmovanja. Z mojega osebnega vidika pa sem izredno ponosen, da smo skupaj z ekipo dokazali, da smo se tudi takrat, ko smo pod velikim pritiskom, sposobni zbrati in doseči vrhunski rezultat.

Ali je to primerljivo s svetovnim ali katerim drugim tekmovanjem?

Olimpijske igre so drugačne, namreč na svetovnem prvenstvu je lahko veliko več vrhunskih tekmovalcev iz ene države v primerjavi z olimpijskimi igrami, kjer je po en predstavnik. S tega vidika, si lahko na OI v deseterici, na svetovnem pa med prvih 20. Meni osebno je bilo všeč na olimpijskih igrah, da je bilo na obali toliko gledalcev, ki so nas spremljali in navijali, to je bil poseben čar. Ko smo dvignili padalo je množica vzklikala in začela navijati, to je bilo enkratno in spodbudno. Sam sem imel tudi navijaško skupino iz Slovenije in ob tej priložnosti se jim vnovič zahvaljujem za podporo. Posebej mučno pa je bilo čakanje na veter. Bilo je vroče, soparno med tekmovalci je med čakanjem vladala pozitivna napetost. Zaradi malo vetra in posledično manj plovov sem poskusil biti čim bolj konstanten. Vsaka slabša uvrstitev je namreč močno vplivala na skupno razvrstitev. Pravzaprav ni bilo možnosti za popravljanje niti dokazovanje. Cilj je bil torej dosegati čim bolj konstanten rezultat in priti do konca med deseterico.

Tukaj ti je pomagala tudi očetova oziroma modrost glavnega trenerja, ki je v eni osebi.

Ja res je, od očeta sem se po športni plati veliko naučil in tudi kako pristopiti k podjetništvu ter kako je lahko to povezano. Predvsem pa sem se naučil, da le trdo delo prinaša vrhunski rezultat. Ni bližnjic do vrhunskih rezultatov, recept je trdo delo. Že prvi dan na olimpijskem prizorišču smo se resno lotili dela, razmišljali in delali, tako da smo bili z odločitvami pred drugimi tekmovalci.

Ali bi lahko dejali, da zdaj živiš očetove sanje? Namreč sam je bil eden od prvih ali celo prvi Slovenec, ki je začel s kajtanjem, takrat novim športom, ko še ni bil olimpijska disciplina.

Ne bi rekel, da živim njegove sanje. Jaz živim svoje sanje.

Rajko Vodišek, oče, doda: On sanja, da bo na prvem mestu na olimpijadi, jaz sem sanjal, da bi prišel na olimpijado. Razlika v sodelovati ali zmagati je velika, čeprav je to osrednji moto tega tekmovanja. Lahko pa še to povem: Toni na letošnji olimpijadi ni osvojil srebrne medalje, ampak je izgubil zlato.

Toni vzame telefon in mi prebere njegovo izjavo, kajti kljub temu, da je vedno ob strani stala družina in ga podpirala tako finančno kot duševno, ni šlo vedno vse po načrtih.

»Ko ne gre, se vprašaš, zakaj to sploh počneš. Vsi enako sanjamo, moja želja ne more biti večja od želje drugih. Toda kar lahko naredim, je to, da vložim več časa, truda in trdega dela. Verjamem v trdo delo, zelo. Kajti talent je le neobrušen diamant, nič ni vreden, dokler mu ne dodaš trdega dela.«

Nad čim si bil navdušen in nad čim razočaran?

Navdušen sem bil, da sem s svojo ekipo prišel na olimpijske igre. Zelo navdušen sem bil nad podporo vseh ljudi, ki so prišli iz Slovenije in navijali zame. Razočaran sem bil nad organizacijo oziroma določenimi spodrsljaji med samim tekmovanjem. Zdi se mi, da pravila niso veljala za vse enako. Od tekmovalcev sem pričakoval več ferpleja, in tudi od organizatorjev. Mi prihajamo iz majhne države in se ne po organizaciji niti po finančnem proračunu ne moramo kosati z velikimi in bogatimi državami. Take stvari pa me tudi sicer jezijo, da smo mi spoštovali pravila, drugi pa denimo ne, konkretno, kje se spušča padalo in kako se pride do plaže brez čolna. Tega sem se dejansko držal, drugi tekmovalci pa ne, zaradi tega pa ni bilo nobene sankcije, ko so prišli s padalom in čolnom na plažo. Potem pa naša manjša napaka, ki jo sicer priznam, a je bila kazen nesorazmerno velika. To je tudi delno vplivalo na mojo koncentracijo tistega dne.

Kaj bi naredil drugače v svojih pripravah in kaj na tekmovanjih?

Naša ekipa, vključno z menoj, smo bili na OI igrah prvič, zato je bilo za nas vse novo. Morda bi glede ekipe spremenil, da bilo več komunikacije med vsemi vpletenimi, sicer pa ne bi kaj dosti spremenil. Glede treningov na morju sem v glavnem treniral z enim sparing partnerjem, in to izvajal tudi med tekmo, ko je bilo več nasprotnikov. To ni bila dobra odločitev, zdaj sem se te lekcije naučil, in to se ne bo več ponovilo. Spremenil bi tudi čas bivanja na lokaciji in ga raje razdelil na več krajših obdobij. Načrti za Los Angeles so, da bom odšel na prizorišče večkrat, vendar za krajši čas.

Kdo so po olimpijskih igrah tvoji glavni konkurenti?

Moji glavni konkurenti … (smeh) … najprej sem sam sebi največji konkurent, trenirati moram vsak dan, biti vsak dan boljši, kot sem bil dan prej. Moji glavni konkurenti pa ostajajo tisti, ki so bili do zdaj, če bi izpostavil samo enega, pa je to Max Maeder.

Je bil tudi Max razočaran nad rezultatom, čeprav je osvojil bronasto medaljo?

Da, zagotovo je bil razočaran, čeprav o tem takrat nisva govorila, ampak oba sva prišla tja po vrhunski rezultat, ki ga je na koncu odnesel domov Avstrijec. Med drugim lahko povem, da je bilo v Avstriji po olimpijadi že prvo tekmovanje, kjer je Bontus zasedel peto mesto. Tam resne konkurence ni imel.

Koliko časa bo zdaj trajal premor do novih tekmovanj oziroma prvih treningov?

Ves čas sem aktiven. Trenutno sicer počnem stvari, ki jih pred olimpijado zaradi tveganja poškodb nisem smel delati. Rad hodim na gimnastiko, se zabavam z wake desko in se ukvarjam z drugimi adrenalinskimi športi. Kondicijske treninge bom začel čez en mesec, prvo tekmovanje pa bo prihodnje leto na Palmi – Pokal princese Sofije. Potem bom začeli hoditi na pokale, svetovno, evropsko prvenstvo, poglavitni cilj pa bo čim več časa preživeti na lokaciji OI, v Los Angelesu.

Ukvarjaš se tudi z jadralnim padalstvom?

Res je, že leta 2022 so me prijatelji »vrgli« z enega hriba in od takrat sem večkrat letel, najraje v Franciji, kjer ni potreben izpit. V Sloveniji pa se tudi že pripravljam na izpit, ker so kazni zelo visoke, zato trenutno v Sloveniji ne letim. Si pa nekoč želim leteti z letečo obleko »wing suit« na raketni pogon. Rad imam adrenalinske športe.

Ali je domača Žusterna pravi kraj oziroma lokacija za trenirati?

Žusterna je odličen kraj za treninge. Težava je v tem, da bi bilo treba presaditi nekaj dreves ob obali. Za silo bi lahko bil tudi en manjši pomol na novi plaži med Žusterno in izlivom Badaševice. Če bi imeli lokacijo za treninge na slovenski obali, nam ne bi bilo treba na »spote« v sosednjo Italijo in na Hrvaško.

Kaj bi svetoval mladim kajtarjem, kako naj se lotijo tega športa?

V Sloveniji nimamo pogojev za kajtanje. Lokacije so v bližnji Italiji in na Hrvaškem, za učenje pa bi vse poslal na izliv reke Neretve, kjer sem tudi sam preživel veliko časa. Pogoji za kajtanje so odlični, voda je tam do kolen. Sam nimam šole kajtanja, vendar poleti bi se dalo tudi pri nas v Sloveniji učiti, če bi le ustvarili pogoje, tukaj pa smo spet pri omejitvah v Žusterni.

Ali se bo do prihodnjih olimpijskih spremenil format tekmovanja ali oprema?

Novi olimpijski ciklus je tudi nova oprema, spremenil se je že foil, večina sprememb bo še prišla, sam pa čakam, da vidim, kaj bo najboljše zame. Naš proračun ne omogoča, da bi si privoščil vse novosti, ki jih bodo proizvajalci ponudili v prihodnje. Format se bo najverjetneje spremenil v finalu olimpijskih iger, prej ga bodo preskusili na različnih tekmah in potem ugotovili, katera oblika zaključka tekmovanja najbolj pozitivno vpliva na tekmovalce.

Glede na to, da pomagaš v družinskem hotelu, kako boš uspel v prihodnje usklajevati delo in športno kariero?

Moram poudariti, da preden sem postal vrhunski športnik, je mojo športno pot financirala družina, oziroma je bil moj glavni sponzor Hotel Vodišek. Ko sem pridobil status vrhunskega športnika, sem dobil zaposlitev v Policiji. Za te olimpijske igre pa se moram še izrecno zahvaliti Visi, ki me je vzela pod svoje okrilje, Luki Koper in Energetiki Ljubljana. Potem pa sta tu še Jadralna zveza Slovenije in OKS. Moja majica ima še vedno nekaj prostora za kakšnega pokrovitelja. Moj natrpan športni urnik ne omogoča, da bi delal in zato v novem hotelu Capris včasih kaj popravim, sem bolj kot hišnik, občasno zjutraj skuham kavo za goste.

Si že naredil načrte s svojo ekipo za prihodnje obdobje?

Podrobno ne, na splošno pa načrti ostajajo podobni. Ob sebi moram imeti ljudi, ki so tudi moji prijatelji, in predvsem biti srečen. Ostajam z ekipo in trenerji, ki jih imamo trenutno. Seveda vedno iščemo še nove poti, z veliko mojimi trenerji se skupaj učimo, kajti šport je razmeroma nov, nekega konkretnega znanja za moj nivo in zahteve pa tudi ni veliko ali ga sploh ni.

Kaj bi rekel mladim, ki se lotevajo športne kariere?

Delajte to, kar vas veseli in se vam bo obrestovalo. Karkoli že delate, pa to počnite s srcem in se ob tem zabavajte.

Revija 10-11/2021

  • INTERVJU: Jure Tomše
  • PROJEKT: Beneteau First 36
  • TEST: Bavaria C 42, Absolute 48 Coupe, Sirena 68, Ranieri Cayman 28.0
  • NAVTIČNA RAZSTAVA: Salone nautico Genoa, Monaco yacht show
  • PREDSTAVLJAMO: Obletnica Val navtika, S kajakom na 1.400 km dolgo pot,
  • REPORTAŽA: Kam? Na Biokovo!, Carriacou
  • AVTOMOBILIZEM: Hyundai Ioniq 5
  • ŽENSKA RUBRIKA: Sijoča v zimo
  • ŠPORT: Sail GP, Barkolana 53, Rolex Middle Sea Race, Testni dogodek SSL