Davor Radolfi se mi je s skupino Ritmo Loco in svojo glasbo usedel v srce že v zgodnji mladosti. Najprej nisem natančno vedel, od kod prihaja. Njegovi koncerti so bili nabiti s čustvi in prepričan sem bil, da prihaja iz Latinske Amerike ali Španije. Skratka s tem, od kod prihaja, se nisem niti pretirano ukvarjal, vedel sem le, da mi je njegova muzika všeč, njegove nastope sem redko zamudil, vedno je bil dober žur do jutranjih ur. Danes hrvaški latino pevec šteje več kot trideset let v svoji plodni glasbeni karieri in še vedno navdušuje mlado in malo manj mlado, a vselej zvesto občinstvo. Po sklopu naključij sva se v zadnjem letu srečala že drugič, tokrat v Ljubljani na promociji njegove nove božične pesmi »Božić je pred vratima«. Pogovor je stekel spontano in brez zadržkov v sproščenem novoletnem vzdušju. Če bi Davor imel pri roki kitaro, sem prepričan, da bi tudi eno zapel.
Že veliko let prihajate v Slovenijo in tukaj imate svoje občinstvo, ki vas zaradi vaših pesmi obožuje. Ali se niste že malo naveličali teh krajev, posebej zdaj ko je zima, kajti vaše pesmi so v glavnem povezane z bolj prijetnimi letnimi obdobji?
Da bi se zasitil Slovenije? Ni šans. Pravzaprav Slovenijo doživljam kot svojo drugo deželo, to vedno iskreno povem in ne skrivam. Prvič sem prišel v Maribor skupaj s Terezo Kesovijo leta 1985. Nato sem podpisal pogodbo z večjo družbo za organizacijo dogodkov, ki je pripravljala dogodke v številnih znanih lokalih po Sloveniji. Tako sem vsako leto velikokrat nastopal po različnih krajih po Sloveniji in se tako še bolj približal slovenskemu občinstvu. Mi smo kot narod zgodovinsko povezani, ljudje so vedno prehajali meje, danes je to še veliko lažje. Vem, da imate Slovenci radi morje, zato velikokrat poudarim, da je naše morje tudi vaše morje.
Zdaj je čas pred novim letom in pred leti ste že izdali pesem Od božića do božića. Kako, da je sploh prišla ta v vaš pester repertoar skladb?
Izjemno uživam v božičnem in novoletnem času, ker je čaroben in tudi religiozen in povezuje družino ter družbo v širšem smislu. Pesem, ki ste jo omenili, je bila izdana že pred leti, zdaj smo izdali novo »Božič je pred vratima«. V bistvu sem za to pesem imel že napisano besedilo in ker tudi glasbo sam ustvarjam, sem sestavil to božično-novoletno pesem, ki poboža dušo in pogreje srce. Mislim, da ni nič narobe, če vsake toliko časa tudi jaz pripravim kakšno božična pesem, res jih ni bilo veliko.
Kje dobite navdih za svoje pesmi?
Rad se družim z ljudmi in se z njimi pogovarjam o različnih stvareh. Navdih za pesmi dobim tudi pri ljudeh, ki so morda nekaj doživeli, kar jaz nisem. Tako se je zgodila pesem »Živim kako živim«, takrat sem bil star šele 35 let. A se je zgodila, bila je sprejeta. Če bi to takrat zapel kdo starejši od mene, bi bila morda še bolj ustrezna, kajti pesem govori o vseh življenjskih obdobjih, ki jih sam do takrat še nisem doživel.
Pa vendar je to bila in je še vedno ena bolj uspešnih pesmi. Ali vas je pesem počakala, ko jo zdaj pojete, je še bolj pristna?
Verjamem, da so glasbeniku dobre pesmi pisane na kožo, uspeh pride nato kot posledica.
Meni je vaša glasba všeč, zato morda nisem merodajen. Od kod je ta ljubezen do balad? Mislim, da bi katera druga zvrst bolj pristajala vašemu karakterju.
Življenje prinaša srečne in malo manj vesele trenutke, iz tega črpam navdih za glasbo. Ja, res sem baladni pevec in rad imam to melanholijo, predvsem ko ima balada dobro besedilo, ima tudi posebno moč. Po drugi strani imam rad hitre pesmi, ki govorijo o ljubezni do življenja, ko smo izredno razpoloženi. Nisem za nekaj vmes, skačem iz ene skrajnosti v drugo. Morda je to povezano z mojimi koreninami, ki segajo od Italije do Argentine in danes Hrvaške. Veste, da so v preteklosti ljudje odhajali za boljšim življenjem v Argentino. To, da so moji predniki bili v Argentini in sem tudi sam preživel neko obdobje tam, me je zagotovo zaznamovalo. Po drugi strani sem v Italiji študiral dizajn, urejanje notranjih prostorov, kar je tudi imelo določen vpliv. No, in nenazadnje moji predniki prihajajo z Apeninskega polotoka.
Kako sta bila povezana s pokojnim Oliverjem Dragojevićem? Tudi on je namreč rad prihajal v Slovenijo.
Povedal vam bo zgodbo. Z Oliverjem sva imela istega menedžerja in skupaj sva prihajala na koncerte v Križanke. Pred nastopom smo tako imeli navado, da smo šli skupaj na kosilo. To je bila običajno kakšna avtentična slovenska jed, kot je pečenka in pražen krompir. Na solato pa so nam dali bučno olje, in to je bilo tako dobro. Z Oliverjem glede na to, da prihajava iz Dalmacije, in to se je zgodilo pred tridesetimi leti, nisva poznala bučnega olja in bila sva precej začudena. Na koncertih v Sloveniji je bilo občinstvo drugačno kot v naših domačih krajih. Saj ne, da pri nas niso sproščeni in veseli ljudje, vendar v Sloveniji so bili ljudje z drugačnimi pogledi, bolj odprti in to je bilo videti na zabavah in koncertih. Tako da sva z Oliverjem vedno ponavljala, kako nama je Slovenija pri srcu in kako rada prideva k vam na koncerte. Kako sva bila z Oliverjem povezana? Če povem, da je bil njegov starejši brat moj najboljši prijatelj, vam to verjetno vse pove. Sicer pa sva bila midva z Oliverjem edina glasbenika, ki sva prihajala z otoka. On je bil Korčulan, moje korenine pa so z otoka Brač. Mi drugače izvajamo glasbo tistih, ki prihajajo z obale ali celine.
V čem pa je razlika?
Najprej je razlika v načinu življenja. Dam vam primer v kulinariki. Pri peki mesa,……..
Jah, vsega ne smemo izdati, saj je to izsek intervjuja, ki ga najdete v aktualni številki Val Navtike 🙂 Lahko pa za tolažbo ponovno poslušate Davorjev nov božični komad….
