Ste vedeli zakaj je Africa Twin pridobila legendarni status? Prva generacija je izhajala direktno iz dirkaškega oddelka Honde in je bila tako »civilistom« na voljo čistokrvna dirkalna reli specialka. In to specialka, ki je zmagovala na prestižnem reliju Dakar. V enem trenutku se je Honda odločila in na start poslala 50 praktično popolnoma serijskih motociklov.. rezultat? 18 jih je prišlo do konca, od tega je eden zmagal v maraton kategoriji, eden pa je bil celo 11 v skupni razvrstitvi s profesionalnimi dirkači. V sledečih generacijah temu seveda ni bilo tako, a nastal je legendarni renome, ki Africo Twin spremlja še dandanes.
Tako je moje prvo resno srečanje s to legendo spremljalo veliko pričakovanje. Seveda, jasno je bilo, da je Africa Twin danes spoliran motocikel, namenjen ne dirkam temveč udobnemu potovanju in požiranju neskončnih kilometrov. Še nekaj je bilo zame prvič, avtomatski menjalnik na motociklu, Hondin DCT. Tako veliko novosti, da se mi je kar malo vrtelo v glavi, ko sem poskušal slediti hitremu tečaju glede upravljanja z sistemi na parkirišču pred AS moto center Domžale. Število stikal, ki so jih Hondini inženirji uspeli spraviti na ročice motocikla je enostavno osupljivo in mi je povzročalo skrbi, bom ta motocikel sploh znal voziti?
Uporabil sem tako imenovano »pariško tehniko«, ki poenostavljeno rečeno pomeni, zapri oči in vozi. In glej čudo, motocikel vozi tudi brez tega, da se prej eno uro ukvarjaš z meniji. Prvi vtis? Africa Twin je lahkotna, res lahkotna, za vožnjo. Nizek sedež/ nizko težišče in dovolj ozka, da ne deluje masivna. Tudi z vsemi kovčki, je bilo manevriranje skozi stoječi promet navdušujoče nezahtevno. Avtomatski menjalnik? Proti pričakovanjem, imel nisem niti najmanjšega problema. Kjer je drugače ročka sklopke, je tu ročna zavora in četudi je možnost, da dokupite nožno prestavno ročico, se praktično vsi motocikli prodajo brez nje. Ko si človek zaželi ročnega pretikanja, to stori z gumbi. Seveda pa si v neskončnih menijih lahko izberemo pred-nastavljene načine delovanja, tako menjalnika kot podajanja moči, oboje pa si lahko prilagodimo tudi povsem po svojih željah. Jaz sem večino časa vozil v programu Tour, ki je dovoljeval uporabo celotne moči, menjalnik pa na nekoliko bolj športni stopnji, da ni pretiraval z vožnjo v prenizkih brzinah.
Zelo prav mi je prišel tudi program Urban, ker zelo opazno zgladi delovanje tako menjalnika kot motorja, seveda na račun nižje odzivnosti. A pride hudo prav, kajti edina pomanjkljivost avtomatskega menjalnika se pokaže ravno pri počasni vožnji, ko včasih prestavi res grobo (s sklopko bi navadno voznik zgladil prehode med prestavami), dostikrat pa tudi ne ve, v kateri prestavi naj vozi. Neprijetnosti, ki se kažejo pri hitrostih 20-30 km/h, višje pa jih ni.
V Tunizijo z Africo Twin nisem šel, sem se pa kar navozil, uporabljal sem jo praktično vsak dan. Zato lahko povem, da 150 km/h na avtocesti z lahkoto držite nonstop, pa vas ne bo utrujala. Ko vas ujame dež, bodo ramena mokra, tudi spodnji del nog, a trup in noge nad koleni, bodo ostali suhi. Lahko vam tudi povem, da Showino elektronsko nastavljivo EERA vzmetenje olajša življenje- polno prtljage, en klik, sopotnica- en klik, volk samotar- en klik. Pa je motocikel v grobem pripravljen na avanturo. Zapeljal sem jo tudi na makadam….in postal še bolj navdušen nad mehkobo vzmetenja in njegovo sposobnost absorbiranja udarcev. Res morda na Africi Twin ne boste izvajali vragolij v terenski vožnji, a udobje in lahkotnost gibanja tudi izven ceste vzbujata zaupanje, s katerim se človek lahko poda na katerikoli konec sveta.
Majhna opazka pri nočni vožnji, stikal na krmilu je veliko in lepo bi bilo, da bi bila ponoči osvetljena. Sram me je priznati, da sem imel tudi težave z ugašanjem dolgih luči oziroma celotnim dojemanjem upravljanja luči.
Detajli, ne bi si mislil, da bom želel zapisati kaj o njih pri Hondi, a je treba, ker Africa Twin z njimi ne skopari. Najprej se pogled ustavi in sprehodi čez zlato eloksirano krmilo. Nakit, ki paše na enduro motocikel in se ga spomnim tudi iz stričeve Africe. Estetska poslastica, ki pride še posebej do izraza na sivo črnem motociklu, kakršen je bil testni. Nato oko opazi belo-rdeče-modri vzorec na platiščih, ki sicer na vseh izvedenkah Africe Twin pridejo z naperami in tubeless pnevmatikami. Cevne zaščite z dodatnimi lučmi dodajo k celokupnemu izgledu, trije kovčki okrašeni z nalepkami, vrednimi svetovnega popotnika, pa zaključujejo izgled. Mislim, da jih ne boste sneli nikoli. Delujejo kot integralni del motocikla, so uporabni in predvsem ne motijo, ne pri vijuganju med evropejci, ki silijo na morje zapravljati zadnje evre, ne takrat ko se cesta sčisti in se hitrosti dvignejo. Testni motocikel je bil opremljen tudi z mojstrovino izpod Akrapovičevih rok, a na tem mestu vam prav potiho priznam, da sem očitno star. Hrup me je motil in čeravno je zvok lep, mi je v mestu deloval neugledno glasno…sredi puščave bi pela druga pesem.
Torej, kaj reči o mojem srečanju z legendo in otroškimi sanjami? Vem, da se ponavljam, a najbolj mi je v spominu ostala lahkotnost in nezahtevnost v vožnji. Res je to motocikel, ki nagrajuje prav vsak dan…takoj, ko dešifrirate vse nastavitve in ugotovite, da jih v bistvu ne rabite.
