Sidrišče pred mestecem Villamil na Isla Isabela bi moral na zahtevo Kapitanije zapustiti 16.9. 2023 ob 11h. A takrat sem si v baru na obali pred odhodom čez Pacifik v miru in brez slabe vesti privoščil še eno hladno pivo. Saj nikoli ne veš, kdaj je zadnje. Nakupi hrane so me precej izčrpali. S kajakom sem nekajkrat prepeljal hrano na barko, torba je bila vedno do vrha naložena. Valovi, ki se zapirajo pred plažo so v eno smer sicer zelo dobrodošli, v drugo pač ne toliko, kajti če se jim ne izmikaš spretno, jih lahko prav hitro dobiš v kanu ali kajak, karkoli že je ta napihljiva, banani podobna in od sonca dodobra preperela stvar, s katero taksiram med obalo in barko.
Medtem je Maria naredila red na barki, vse je bilo lepo pospravljeno in pripravljeno na odhod. Vsa živila, ki sem jih pripeljal, sva pospravila na svoje mesto in ob 17h, uro pred sončnim zahodom dvignila sidro.
Vetra je sicer komaj dovolj, a ker piha z juga, je plovba zelo mirna. Zgodaj zjutraj na obzorju med visokimi valovi opazim ladjo. Na desni strani se iz valov kažejo še številni manjši čolni. Ko se približam, ugotovim, da ribiška ladja miruje, za njo pa je privezanih vsaj deset manjših ribiških čolnov, drug na drugega, s čimer so ustvarili dolgo verigo plovil v ravni črti. Ko Orplid pluje mimo ribiškega konvoja, pa se na VHF nekdo javi:
“ Buenos dias velero. Que ases aqui?”, kar v španščini pomeni: Dober dan jadrnica, kaj počnete tukaj?
Javim se na postajo in ribiče lepo pozdravim ter jih v španskem jeziku vprašam, če govorijo angleško:”Ablas engles senior?”
Seveda po angleško ne bo šlo, zato pogovor nadaljujeva v španščini:
”Valero navegar por Polinesa Francesa. Gracias tienes. Buen dias”. Ko je od mene izvedel, da plujem proti Francoski Polineziji, pa je čez nekaj časa vendarle po VHF postaji preverjal “all ships”, če je še kakšno plovilo v bližini.
Tretji dan plovbe je miren. Barka lepo drsi po morski gladini, ki je komajda kaj vzvalovana. Lahen veter piha zdaj z juga, zdaj z jugozahoda, kakor se mu pač zazdi. Veterni pilot “Švabo” dobro opravlja svoje delo krmarjenja, morski tok pa tudi pomaga pri hitrosti. Po napornih dneh plovbe med Isla Fernanda in Isla Isabela, pa tudi po vseh opravkih v Puerto Villamil, je počitek v miru sredi morja res nekaj neprecenljivega. Tako sem dan preživel večinoma na moji zofi, seveda ob rednih sprehodih v kokpit in opazovanju okoliških gričev valov ter daljave vse do obzorja, kamor je segel moj pogled. V daljavi pozno popoldan opazim manjši ribiški čoln.
Ne morem verjeti svojim očem. Vrnem se v kabino, pogledam na uro, nato na karto in izmerim razdaljo.
“Presneto! Pa saj smo vsaj 350 NM od Galapagosa, kaj pa ta tu dela? Prejšnji je bil od Galapagosa oddaljen kakih 200 NM in mi je ponujal ribe, kaj mi bo ponudil ta?”
Pohitim spet v kokpit, se oziram okoli, gledam in gledam, a čolna ne opazim:
“Kje hudiča pa je zdaj?” si manem oči, da očistim svoje “objektive”.
Nato se pred menoj pojavita dva visoka grebena valov in za njima v razdalji 3 m od barke zagledam ribiški čoln. Na njem sta dva ribiča. Prikazala sta se kot dva duhova, ki ju srečaš sredi noči na pokopališču, le da tadva plujete po grebenih Pacifika.
In zdaj me sprašujeta: “Is everything OK?”
“Todo bien in tuu?” jima odgovorim.
“Todo bien, gracias!” mi odgovorita.
Torej smo vsi v redu, vendarle ju zanima: “Do you smoke? Tienes cigaro?”
Tako zelo sta me presenetila s svojo pojavo, da sem samo odkimal z glavo in jima zaželel srečno pot.
Veter se je začel počasi obračati in tudi krepiti. Prihaja iz JV in piha med 15 in 20 vozlov, zato sem moral glavno jadro spustiti na prvo krajšavo. Ves dan sem urejal razne malenkosti in čistil sprednji del barke. Kar nekaj blata iz verige se je nabralo na dnu barke. Skozi odprtino, kjer je veriga, priteče kakšen deciliter vode na vsak večji val, zato sem navil staro krpo okoli verige in verigo zategnil močno od znotraj, tako da se je krpa močno zataknila v luknjo.
Popoldan se lotim ribolova, kajti tunine je že zmanjkalo in pes ima rad ribe, midva pa seveda tudi. V vodo spustim dve vabi: veliko vabo, ki sem jo poimenoval Thor Magnum, na debeli laks, drugo vabo po imenu Silver Catch pa spustim v vodo na palico. Spustim kakih sto metrov laksa. Plujemo s hitrostjo med petimi in sedmimi vozli, kar je odlično za ribolov. Vabe imam različne in vsaki sem dal svoje ime. V knjigi imam razpredelnico z vrstami vab in ustreznim časom za dober ulov, vrstami rib in tudi medaljami, ki jih prejme vsaka vaba ob uspešnem ulovu.
Kakšno uro kasneje zaslišim meni zelo drag zvok palice:”Pzz, pzzzzzz, pzzzzzzzzz, pzzzzzzzzzzzzzzzzzzzz.” Laks leti s palice, riba je prijela. Hitro skočim z zofe, odhitim po stopnicah, začnem navijati prednje jadro, medtem mi priskoči na pomoč Maria. Motor brenči pzzzzzzzzzzzzzzz, riba je velika. Hitro navijeva jadro do konca. Palico primem v roke, odtaknem varovalno vrv in se nekako premestim na sredino barke, kjer sedem na kupolo. Barka gre prehitro, zato jo Maria obrne in navijanje postane lažje. Zdaj sva samo jaz in riba, vmes pa 300 m laksa. Kmalu je riba ob barki.
“Aaaaa, mahi mahi je. Danes bo odlična večerja!” veselo naznanim posadki. Ribo je potrebno dobro očistiti in potem narezati na kotlete, sevede šele, ko je riba izmerjena in slikana. Nekaj jo gre v zmrzovalnik, nekaj v hladilnik, nekaj pa takoj v ponev.
Barka je vso noč mirno plula z odlično hitrostjo osmih vozlov. Prebudil sem se pred sončnim vzhodom ter ob skodelici vroče kave počakal na sončni vzhod. Sledil je sprehod po barki in pregled barke. Kot kaže, je vse kot mora biti, razen nosilca za vang, ki povezuje vang in bum. Materjal je dotrajan in napokan. Majhen kos buma manjka, saj je razpadel: nosilec je namreč narejen iz inoxa, bum pa seveda iz aluminija in ta dva materjala ne gresta ravno najbolje skupaj. Ogledam si okvaro in se odločim, da nosilec zaenkrat samo odstranim in opazujem, kako bo delovalo brez njega. Rezultat je bil še boljši kot sem pričakoval, zato vang položim na palubo in ga dobro privežem. Zdaj jadramo brez njega. Razmišljam kako bi vse to lahko popravil in se odločim, da bom jutri poizkusil zvrtati nove luknje in ga pritrditi s pop neti. Sicer dvomim, da bodo neti dovolj močni, da bi držali moj bum, ki je v primerjavi z drugimi kar velik, sega namreč skoraj do zadnje pripone.
Bum sem skušal popraviti, a brez uspeha, saj je vse skupaj potrebno zavariti ali vsaj montirati nekakšen okvir okoli, da bo močno kot je bilo prej ali pa celo močnejše. Nosilec se je zagotovo ukrivil in odlomil zaradi napačnega izračuna sil, ki delujejo nanj. Opustim popravilo nosilca in se lotim izdelave nekakšnega malega ventilatorja, medtem pa premišljujem o možnih rešitvah glede obrabe buma. Ventilator izdelam iz starega prenosnega ventilatorja, ki je imel baterijo iz Kolumbije. Zdaj že vem, da vse, kar prihaja od tam, ne deluje prav dolgo. Zato na star okvir namestim drug ventilator, ki ga poganja mali motorček na 12 V. Iz plastike izdelam še dodaten okvir in dodam stikalo ter 3 m žice od zvočnikov, ki sem jo našel v smeteh. Ventilator je izdelan in lahko ga poljubno nameščam, saj ima na nosilcu večjo ščipalko, ki omogoča nameščanje skoraj na katerikoli položaj. Navdušen nad svojim izdelkom razmišljam, da bi ga lahko prodajal v Top Shopu…
Danes mi je vendarle uspelo popraviti bum. Potrebno je bilo zvrtati štiri luknje in nato urezati nov navoj. Dodal sem nove patente, ki sem jih hranil v moji zakladnici ali v “ladijski kleti”. Vsa ta krama, ki jo vozim s seboj, resnično pride prav, na morju že prej kot v sedmih letih.
Vso noč sem se zbujal. Na vsako uro me je vrglo iz postelje. Ob petih zjutraj sonca še vedno ni bilo, luna pa je pravkar zahajala. Barka pluje proti območju malo močnejšega vetra, kar z močjo 35 vozlov piha z vzhoda. Z vseh strani pa prihajajo ogromni in razpotegnjeni valovi. Jadramo še vedno z glavnim jadrom, ki je zdaj skrajšano na prvo krajšavo, in genovo, ki se po potrebi krajša. V primeru močnejšega valovanja pa uporabim še flok, da barko stabiliziram. Med močnimi sunki vetra genovo zamenjam s flokom. Veter se je okrepil in grebeni postajajo vse višji in višji. Valovi prihajajo iz dveh strani: daljši in višji iz desne strani, krajši pa se podijo v krmo. Genovo pospravim. Z Mario dvigneva flok in ga dobro pritegneva med pripone. Barka zdaj drži smer, glavno jadro pa jo potiska naprej. Tako je ostalo vse do večera in čez noč. Za večerjo spečeva kruh. Na še topel kruh namaževa še ostanke masla, ki sva ga kupila od nekega kmeta na Isabeli.
Pred sončnim zahodom je luna že kar visoko na nebu. Prav čaroben občutek je, ko sta na nebu hkrati sonce in luna. Jutri ali pojutrišnjem bo polna luna. Jeznega morja ob polni luni se prav nič ne veselim. Pa vendar postaja morje iz ure v uro vse bolj divje in zunaj ni ravno varno, zato se raje zadržujemo v kabini, od koder opazujemo veličastno luno. Skozi zgornje okno je moč videti valove: nekateri se zapirajo, drugi pa se izrišejo samo s peno na svojih robovih. Potem pa pridejo še valovi, ki se podijo mimo barke kot besni biki po ulicah Barcelone, režejo vodo izpod barke, tako da Orplid pada v luknje, na drugi strani pa ga obmetavajo z gorami vode. Videti je, kot da mu želijo kar se le da oteževati pot. Toda Orplid se ne preda! Odriva in meče vodo na vse strani, včasih tudi na samega sebe. Če pa se mu kakšen val postavi na pot, mu primaže takšno klofuto, da je valove solze moč čutiti še v kokpitu.
Zaspim z željo, da imamo v jeklenki še dovolj plina, in mislijo, da bi v primeru, če nam zmanjka plina, morda lahko kuhali na zrak iz potapljaške jeklenke.
Vzhodnik piha s hitrostjo 20 vozlov in s sunki do 30 vozlov. Valovi z JV so visoki dobre 3 m. Ujel sem veliko tuno, vendar se je tik pred barko snela. Nato sem ujel mahi mahi, ki pa mi je tik pred barko ušla z rapalom vred. Od razočaranja sem prenehal loviti. Potrebno je veliko truda, da potegneš ribo na krov, pospraviti jadra, pa barka še vedno pluje s precejšnjo hitrostjo, zato jo je potrebno obrniti, kar je v takšnem morju lahko zelo nevaren manever. Potem pa ti še riba uide…
Veter se je čez noč začuda okrepil. Ponavadi se čez noč poleže. Valovi so se dvignili in postali nekako krajši. Zdaj zopet prihajajo z JV. Noč sem prespal kar mirno, razen tega, da sem moral prav hitro skočiti za krmilo in popraviti smer, saj je val barko vrgel iz smeri ter obrnil prednje jadro na tangunu. Dva obrata krmila sta to težavo zelo hitro odpravila. Hitrost barke je odlična, povprečje je 6,5 vozla. Odločim se, da rahlo skrajšam jadro, saj bom tako lahko vsaj nekaj časa mirno spal. Še vedno se zbujam pred soncem, verjetno se mi je organizem v času življenja v naravi tako avtomatsko naravnal. Ko sem zjutraj v salonu pil svojo jutranjo kavico, se je čez palubo razlil ogromen val in pljusknil v salon. Zalil je prenosni računalnik in tablico z navigacijo. Z enim skokom sem bil v reševalni akciji. Rusty in Maria še spita, jaz pa se lotim pranja perila, ki sva ga namočila včeraj. Vse perilo in posteljnino dobro sperem s sladko vodo in jih obesim zunaj čim višje. Popoldan je vse lepo posušeno in na svojem mestu v barki. Medtem ko poležavam in letim s svojimi mislimi med oblaki, pa zaslišim veternico, ki se popolnoma ustavi. Vetra je popolnoma zmanjkalo in barka je plula po valovih, zavijala levo in desno, kot da se je brezveterje sploh ne tiče. Ko pa se je veter vrnil, je bila ravno v napačnem zavoju, zato je jadro dobilo veter iz zunanje smeri, valove pa v bok, in je obrnila v nasprotno smer. Hitro skočim za krmilo, zavijem v levo in barka se po dveh valovih vrne v pravo smer. Ob desetih zvečer izmerim preplute NM v zadnjih 24-ih urah: tokrat sem z rezultatom zelo zadovoljen, saj zdaj plujemo skoraj brez morskega toka, prepluli smo 148 NM samo z genovo, podprto s tangunom. Do otoka Hiva Oa imamo še 1000 NM. Uspeh proslaviva z vročimi lepinjami, ki jih oba obožujeva.
Noč je bila mirna. Veter in morje sta se rahlo umirila. Skoraj štiri ure sem spal brez prestanka. Medtem se je veter rahlo obrnil in sedaj barko nosi točno v smer Marquezov. Z glavnim jadrom ne bo nič. Veter je slab, piha samo 13 vozlov in barka pluje počasi. Valovi so previsoki za metulja, saj po valu dol barka skoraj doseže hitrost vetra in obe jadri zaplapolata in ustvarjata čudovit zvok – kot orkester, v katerem sem in tja udari tudi tangun – prav tako kot tisti velik zlat krožnik v ozadju orkestra, gong, če se ne motim. V 24-ih urah smo naredili 116 NM, kar je nekaj več kot včeraj. Juhuuuuuu! Pa lahko nazdravimo napredek zopet z vodo. Ob močnem nazdravljanju in udarjanju čaš eno ob drugo se je voda spremenila v gazirano vodo in sedaj imamo mehurčke iz Francoskega izvira.
Ponoči se je veter vrnil. Do otoka Hiva Oa je še nekaj več kot 500 NM in s to hitrostjo bomo potrebovali še 4 dni do cilja. Vreme je sončno, valovi prihajajo iz JV in niso pretirano visoki, a še vedno vstrajajo pri nagibanju barke, čeprav nekoliko manj kot prejšne dni. Rib pa od nikoder! Vso noč je bila velika rapala v vodi in kot kaže sem ribo in še kaj drugega prespal, saj sem zjutraj na palubo potegnil samo čeljust od neke velike ribe. Popoldne berem knjigo v salonu. Maria bere v sprednji kabini, pes pa leži v WC prostoru na inox podu, kjer je hladno. Rusty je zelo občutljiv na temperaturo: ponoči ga zebe, čez dan na soncu mu je vroče, prava razvajena rit, bi lahko rekel. Ko grem na bankomat z oznako AC, gre vedno z menoj in bi ostal kar tam. V nekaterih trgovinah, kjer je vstop psom dovoljen, se zlekne po podu kot da je njegov. Prevrača se levo desno, se obrne na hrbet ter z nogami poganja zrak, kot da bi vozil kolo, včasih tako hitro in močno, da ga sila začne premikati naprej, odvisno seveda od tal. Najboljše za to so ploščice.
Zamenjal sem ribiške vabe in s palice spustil plavi ligenj, na debeli laks pa sem nataknil roza ligenj. To je bila prava taktika! V roza ligenj je zagrizla prelepa riba mahi mahi. Ni je bilo ravno enostavno potegniti na krov. Merila je 120 cm. Do sončnega zahoda sem ribo očistil in naredil dva metrska fileja, ostalo pa sem razkosal in pripravil za Rustyja. Za večerjo bo riba, popečena na olivnem olju.
Noč je bila mirna, le nekaj valov je močno potrkalo na barko, nekaj nepovabljenih pa se je celo pripeljalo kar v kokpit čez zadnjo krmo, kjer je veterni pilot. Čeprav nepovabljeni, so bili vendarle dobrodošli, saj so dobro očistili in odplaknili vonj in ostanke ribe.
Vetra je vse manj, a še vedno vztrajam pri isti nastavitvi jader. Na vsake toliko časa jadri zaplapolata in zopet imamo orkester. Včasih mi je čisto vseeno, včasih pa me zelo nervira. Premišljujem, da bi zaprl obi jadri in dvignil genaker, a se hitro zaposlim z drugo stvarjo, saj je zmanjkalo plina v veliki železni jeklenki, zato moram do kosila skompletirati ventil in drugo plinsko jeklenko, ki sem jo dobil v Shelter bayu. Železno sem dobil pri delavnici, kjer je stala že dolgo časa in niti ni bila prazna. Povprašal sem vodjo ladjedelnice po lastniku in prav hitro je bila moja, saj je lastnik odjadral že nekaj mesecev nazaj. Med varčevanjem za Panamski prekop so mi ukradli gumenjak in po pravici povedano si enostavno nisem mogel privoščiti nove jeklenke. Stala bi me namreč 80 dolarjev brez konektorja. Za novo leto mi je prijazen uslužbenec iz hotela celo posodil jeklenko, da smo si lahko skuhali silvestersko večerjo. Drugo plinsko jeklenko pa sem tudi dobil v Shelter bayu in sicer od starejšega Američana. Rekel je, da je ne potrebuje, saj ima svoje ameriške, ta pa, da je bog ve od kod. Jeklenka je bila plastična in zato zelo lahka. Konektor je nekakšen karibski standard in seveda rahlo drugačen kot ta, ki ga imam jaz. Zato sem se moral domisliti drugega sistema: na ventil sem namestil debelo cev od motorja za vodno hlajenje in na koncu pritrdil nek distančnik, da sem dobil iz cevi, ki ima notranji premer 3 cm, standardno cev, ki vodi na regulator, ki mi ga je nekoč podaril Steve. Na konektorju piše Michigan, se pravi “Jamerika”. Bog pomagaj! Ob vsaki uporabi jeklenko odpiramo in zapiramo. Iz previdnosti in varnosti, saj si ne želim, da me na koncu v zrak vrže kakšna malomarnost.
Danes bo za kosilo svež kruh in ostanek masla, ki je že rahlo fermentiralo. Vendar kruh ni uspel prav preveč dobro. Kot kaže, nisem naredil dovolj dobre mešanice kvasa in vode, je ugotavljala Maria, ko je mesila kruh.
Popoldan se veter še bolj umiri in zato spustim flok, ki ga imam nastavljenega na tangun (najbolj glasni instrument). In tako je spet vse tiho. Barka pluje vozel manj, a mi je popolnoma vseeno. Bolj pomembna je tišina. Marquesi lahko čakajo. Proti večeru se veter vrne in spet dvignem gib. Do sidrišča je še točno 300 NM. Medtem ko se nekaterim zadnje navtične milje najbolj vlečejo, jaz razmišljam, da bi pot kar nadaljeval. A takšne odločitve Maria ne bi bila prav nič vesela, saj že teden dni odšteva navtične milje.
Ob nagibu jadrnice se mi je po stegnu polila vroča juha. Rezultat je bila velika opeklina 2. stopnje, bolečina in slaba volja. Do otoka je še 100 NM, veter pa je več ali manj isti kot zadnje dni. Padlo je celo nekaj kapelj dežja. V tej neskončni modri puščavi je težko najti pitno vodo, dežja je premalo, da bi se človek lahko odžejal. Ne predstavljam si, koliko vode bi potreboval shraniti v plastične kanistre, da bi zadovoljil potrebe za dva meseca za dve osebi in psa. Ta watermaker je res čudovita stvar!
Pred menoj so še trije oceani. Potrebujem dve novi jadri – genovo in flok. Na poti čez Pacifik sva ju šivala in krpala, kolikor se je pač dalo. Eno jadro bo morda zdržalo do Tahitija, drugo pa je samo še za v smeti. Zamenjati moram navijalni sistem, popraviti in predelati starega ter ga premakniti na drugo pozicijo. Sponzorja seveda nimam. Veliko dela me čaka. Stroškov raje ne seštevam, ker denarja tako ali tako nimam. Mogoče dobim kakšno priložnostno delo na Tahitiju.
Danes je 23.dan plovbe čez Pacifik. Ura je 4.02 in do sidrišča je še 6 NM. Barka se komaj premika, saj piha čisto rahla sapica. Zopet čakam super zvezdo, da zasije in mi pokaže pot v zaliv. Vidim svetilnik, vidim kanal med otokom Tahutata in Hiva Oa. Ob sončnem vzhodu bom lahko vrgel sidro in se po treh tednih plovbe čez ocean končno naspal.
