Gre za majhen mestni avtomobil, »odokativne« velikosti Clia in sličnih kočij, a ker zelo naravnost kopira stil večjega brata, od daleč uspešno optično zavaja. Ko pridem bližje, ali pa ga vidite zraven ostalih vozil,se ta iluzija razblini, a občutek velikega vozila se vrne takoj, ko se usedem za volan. Ravni in kvadratni pokrov motorja, namreč daje tisti pravi Jeep občutek možatega vozila, v katerega se ni težko zaljubiti. Avanger izredno uspešno zavaja čute in te stalno prepričuje da je večji, kot je v resnici. Zemlje porekla iz tega vidika ne more skriti. A če kje drugje to smatramo kot negativno lastnost, je pri majhnem avtomobilu to zaželjeno. Pozabite na kompleks manjvrednosti, v tem avtu ga ne boste imeli.
Tudi je avto poln malih Jeep detajlov, recimo pikapolonica na strešnih sankah, reliefi legendarne »jeep prednje maske« vsepovsod, deček ki opazuje nebo, reliefi gora in plastnic…Pravijo, da detajli naredijo zgodbo in Avanger je z njimi nadpovprečno bogat. Kabina je zelo dobro in kvalitetno sestavljena, plastična, a ta plastika nikakor ne deluje ceneno. Prej obratno, v njej sem dobil podobne občutke kot v premijskem LR Defenderju. Skratka kompaktna, zalo kvalitetno sestavljena kabina. Na zadnji sedežih je sicer situacija nekoliko drugačno, bolj rudimentarna in enostavna, rekel bi, delovni prostor. A vozniški položaj in prednji sedeži so odlični. Prestavna ročica ročnega menjalnika je nasajena visoko, a prestavlja gladko in natančno kot dobro naoljen zaklep puške.
Ob zagonu trivaljni bencinski motor tako po delovanju kot po zvoku deluje robato. Če priznam, ker nisem takoj ob prevzemu pogledal specifikacije avtomobila, sem bil kar nekaj časa prepričan, da vozim dizelski motor. Avto je pač tak kot Jeep mora biti, možat. Armaturna plošča in infotainment sistem sta seveda digitalna in precej enostavna za uporabo, brez pretiranih možnosti prilagajanja. A to ni moteče, kajti po starem pregovoru je enostavno, najboljše.
Kljub temu, da motor (1.2 GSE) premore dokaj skromnih 74KW (100 KM), je Avenger precej poskočen avtomobil, ki mu sape ne zmanjka. K temu dosti pripomore nizka teža, ki le za dobrih 100kg presega 1 tono. Nizka teža pomaga tudi pri vijuganju na zavitih gorskih cesticah, saj je Avengerja precej zabavno premetavati iz ovinka v ovinek. K temu veselje pripomore tudi malo bolj na trdo nastavljeno vzmetenje, ki v zameno do hrbtenice prepusti kakšen udarec s ceste več. Jeep Avenger pač ni terenec, ampak povsem cestni avtomobil v terenski obleki. Manjka mu štirikolesni pogon, ki ga v času testa niti ni bilo v ponudbi, a je Jeep sedaj napovedal njegov prihod v hibridni izvedenki 4xe (kjer bo prisoten tudi avtomatski menjalnik). Na Soriško planino sem se z Avengerjem odpravil v času, ko je prišlo do nenadnega sneženja, zato je bila cesta povsem zasnežena in tam sem 4 kolesni pogon zares pogrešal. Konec koncev sem sedel v Jeepu, simbolu terenske vožnje. Še ena stvar, zvok smernikov je zelo poseben, prej spominja na bas v kakšnem komadu kot na opozorilni zvok – vsekakor pa je veliko bolj prijeten ušesu.
Moram priznati, da me je Jeep Avenger precej navdušil, saj je za svojo ceno (testno vozilo 25.990€, osnovno pa 20.490€), ponuja precej veliko avtomobila. Njegov problem, kot vidim jaz, je postala Dacia Duster in to predvsem zato, ker ponuja štirikolesni pogon. Razen tega lahko Jeep Avengerju zamerim le še dve manjši stvari, ki se tičeta nočne vožnje. Smerniki nameščeni v stranskih ogledalih moteče močno odsevajo in zaslepijo pogled v samo ogledalo, in pa zaslon zabavno-informacijskega zaslona ne pozna avtomatskega zmanjševanja svetilnosti (dopuščam možnost, da jaz nisem našel ustreznega gumba). Da ne pozabim, Avengerja si lahko omislite tudi v popolnoma električni verziji, v naši različici pa se je poraba na testu sukala okoli številke 6.2l na prevoženih 100 km.
