Ker nisem točno vedel, katera izvedenka Range Rover Sport-a me bo čakala pred zastopstvom Land Roverja v Ljubljani, sem bil malo zaskrbljen, ko sem zavijal na parkirišče. Konec koncev, pot bo dolga in stroškov poti glede na to, da smo stalno na poti, ne gre zanemarjati. Da priznam, prav po tiho sem upal na dizelsko različico. V zahajajočem soncu, ki ga je nežno božal z zlatimi žarki je stal tam pred vhodom, odet v elegantno športno, temno sivo barvo s sijočimi črnimi poudarki. Predvsem pa…opremljen je bil z 3.0 litrskim bencinskim motorjem. Sicer tudi z elektro motorjem in veliko baterijo, saj je bil priključni hibrid, a vseeno…to mi ne bo kaj dosti pomagalo na avtocesti sem se praskal po glavi. Kajti četudi baterija neto velikosti 31.8 kWh zadostuje za približno 100 km vožnje (dobro, na avtocesti verjetno bližje 40, zaradi časovne stiske pa tudi nisem startal s polno) to na 1300 km dolgi poti, ne bo pomenilo kaj dosti.
Kakorkoli že, v trenutku ko zdrsnem na kapitanski sedež, kajti v Range Roverjih voznikov sedež lahko brez slabe vesti imenujemo tudi kapitanski, problemi zunanjega sveta postanejo prav to, problemi zunanjega sveta. Čeprav nisem prevozil še niti enega metra, sem dobil občutek, da sem prispel. Range Rover res zna narediti interier, četudi mi njihova nagnjenost k uporabi izključno velikega zaslona ni po godu. A so operacijski sistem vseeno dodelali, odkar sem se nazadnje srečal z njim, med vožnjo se je namreč izkazal za precej prijaznega. Ima pa tudi najpomembnejše, bližnjico na volanu, s katero en, dva, tri izklopiš nadležne asistence.
Čeprav je glavnina poti potekala po avtocesti, imam od doma do nje vseeno ožjo vaško cesto z nekaj lepimi ovinki, na kateri sem lahko dojel karakter avtomobila. In sprva, v comfortnem načinu, RR Sportu ta niti ne ustreza saj je podvozje v tej konfiguraciji premehko, kar ima za rezultat preveč lateralnega gibanja. Ko pa preklopimo v športni/dinamični način, pa Sport dobi povsem drug obraz, vreden svojega imena! V tem načinu je podvozje sposobno tega velikana okoli ovinkov nositi s presenetljivo lahkotnostjo in samozavestno stabilnostjo. Res, RR Sport je zelo izrazito avtomobil dveh svetov.
Kljub temu sem za svojo pot raje izbral udobje, ko sem ob 4ih zjutraj zapeljal na avtocesto in se usmeril proti Toskani. Avto navzven sicer izgleda športno, a vseeno dovolj rezervirano, da ne pričakuješ moči, ki ti je na voljo. 460 KM (388kW) sistemske moči nudi motorni sklop modela P460e, navduševal pa me je predvsem z res uglajenim delovanjem, tako v smislu podajanja moči, preklopov med električnim in bencinskim motorjem, kot tudi menjalnikom. Edino motečo stvar sem opazil, ko želim izza tovornjaka skočiti v hitri tok prehitevalnega pasu. Ob konkretnem pritisku na plin je menjalnik vedno prestavil prepočasi in preveč. Zdi se mi, da bi lahko bolje izkoriščal navor bencinskega in električnega motorja ter s tem vozniku ponudil hipno reagiranje in bolj zvezno pospeševanje.
Kljub nekaj izletom do višjih hitrosti, sem se lepo držal uradnih omejitev, čeprav vem, da se bodo ti avtomobili večino časa držali krepko nad njo. In kot so pokazali ti moji skoki, tudi v teh višinah Sport nima težav z hrupom ali stabilnostjo. Držanje na meji legalne hitrosti kakorkoli že, ima svojo prednost….poraba, ki me je tako skrbela, se je na celotnem popotovanju gibala v okolici številke 9l na prevoženih 100 km. Kar je pomenilo, da je doseg (z udobno rezervo) zadoščal ravno za pot od Ljubljane do Viareggia, svetovnega centra gradnje superjaht (za sedaj).
Če še niste bili, vas bo Viareggio kot navtika presenetil. Majhen kraj, katerega razvoj lahko pripišemo ladjedelnici Benetti. Začelo pa se je, ko je na tem mestu splovila prelomno jahto, tako zase kot, se je izkazalo, za samo mesto. Govorim seveda o »Nabili« oziroma »Trump Princess« oziroma »Kingdom5KR«, kakor jo poznamo danes in o kateri smo letos obširno pisali v Valu številka….. . Zaradi te barke je ladjedelnica bankrotirala, posledični nakup ladjedelnice iz strani Paola Vitellija in nato stvaritev skupine Azimut-Benetti, pa je sprožila izjemen skok ladjedelništva v regiji. Bližina Carrare, znane po marmorju, veliko majhnih toskanskih manufaktur, povezanih z umetnostjo in velik bazen izurjenih delavcev pa je sčasoma privabil še številne druge, danes znane ladjedelnice in botroval nastanku novih.
Čeprav je Range Rover Sport velik avto, sem se ga presenetljivo hitro navadil in navigiranje po ozkih uličicah mesta, prepolnega »po italijansko« parkiranih avtomobilov, ni pustilo nepopravljivih posledic na moji duševnosti. Da, tudi parkirno mesto sem uspel najti. Dve kepici italijanskega gelata za spremstvo in hajdi na sprehod. Čeprav je svet super jaht odet v glamur in sijoče čisti prestiž, je njihov rojstni kraj precej drugačnega izgleda. Neugledne hale ladjedelnic se držijo ena druge, za njimi pa so v še bolj neuglednih uličicah stisnjene male delavnice in pisarne. Čistoča in izgled tu nista v prvem planu, vsa pozornost velja sanjam, ki jih gradijo v halah in so večinoma skrite pod belimi šotori.
In v eno izmed takšnih hal sem vstopil pozno popoldan, ko je sladoleda že zdavnaj zmanjkalo in je bil na vrsti dogodek, zaradi katerega sem pravzaprav prišel sem. Giangrasso Group je bil dolga leta podizvajalec za ostale ladjedelnice (varili so aluminij) , sedaj pa so pogumno stopili na svojo pot in oblikovali dve liniji jaht, Sport in Classic. Njihov razpon bo segal od 18 do 35m v dolžino. V hali smo si ogledali njihov prvi trup, serije G24 Classic, izdelan iz aluminija. Kupec je že znan in pričakuje dobavo v juliju, tako da je pred ladjedelnico Giangrasso napornih nekaj mesecev, ko bodo hiteli, da vse opravijo v roku. A gospod Bartolomeo Giangrasso, lastnik in ustanovitelj, je bil v svojem nagovoru nadvse optimističen in nam je z očitnim ponosom razkazal prvi trup.
Ob sedmih zvečer sem se, tako delavsko razpoložen, ponovno usedel za kapitanski sedež mojega Ranger Rover Sporta in startal proti domu. Da ne pozabim, na srečo, ali žalost, s seboj nisem odpeljal nobene barke a če bi želel, bi s Sportom lahko vlekel do 3 tone tovora. Kakorkoli že, dan je bil utrudljiv in pot nazaj je bila začinjena z zavesami dežja, ki so zahtevale vozniško zbranost. Moram reči, da pri tem avto kljub gostim nalivom ni niti enkrat trznil ali vrnil neudobnega občutka plavanja, kar vozniku vliva zaupanje in s tem zmanjšuje stres… skratka, avto ne utruja.
Pot sem tisti dan zaključil malo po polnoči, s 1300 km pod gumami in kaj naj rečem, utrujenosti nisem čutil, pa čeprav sem si na poti nazaj privoščil le en kratek postanek. V Viareggu sem tankal za 85 evrov goriva, kar je z udobno rezervo zadostovalo za povratek do Ljubljane. Range Rover Sport me je v tej priključno hibridi izvedenki pri porabi, priznam, zelo pozitivno presenetil. In ker sem imel v smislu udobja že od prej visoka pričakovanja, lahko rečem le, da jih je sedaj tudi dokončno potrdil.
