Jaz sem seveda k njemu pristopil z vidika »običajnega« pisarniškega molja, ki popoldneve rad preživlja v naravi, a mu avtomobil sicer ni delovno orodje. Tako sem ga večinoma uporabljal praznega, za vsakodnevne opravke levo-desno, kolesarski izlet in naš običajni testni krog Ljubljana-Novo mesto- Metlika-Kočevje-Ljubljana. Predvsem je prenovljeni Vito dobil bolj civilno podobo, ki bolj spominja na razred V in se tako tudi z videzom bolj vklaplja v »civilno življenje«, če uporabim tak izraz. Seveda je bil testni primerek dodobra naložen z opremo s spiska doplačil, a če ne bi bilo tovornega dela brez stekel (kar seveda pri potniški izvedenki ni tako) in drugačne oblike zadnjih vrat, je nepoučenim kar težko ločiti med »delavskim« in »plemiškim« razredom.
Mixto označuje dolgi model in pri testnem je bila za »krmarskim« mestom še vrsta sedežev za potnike z drsnimi stranskimi vrati na obeh straneh in nato s kovinsko mrežo ločen tovorni del, brez stranskih stekel. Uporabna zadeva, ko sem na izlet tovoril kolesi in je bilo zaželjeno, da na kakšnem odročnem parkirnem mestu mimoidoči potencialni nepridiprav ne ugleda dragocenega tovora. Malo manj priročno, če bi želeli v kombiju prespati, saj v taki izvedenki tovorni prostor meri le kakšen meter in pol dolžine. Takšen prostor pride prav tudi pri preoblačenju (predvsem damam), prevozu domačih živali, umazane opreme….skratka v vsakdanjem življenju.
Tudi potniški prostor pri tem ostaja zelo prostoren in trije odrasli seveda brez težav, tudi če segajo k višini 2 metrov potujejo udobno, zaradi mreže pa ne bodo imeli velikih možnosti prilagajanja naslonov. Materiali so po celotni kabini bolj trpežne in s tem manj prefinjene sorte, trda plastika in manj občutljiva tkanina. Tudi v delovnem okolju voznika in sovoznika je situacija podobna. Trda plastika, klasični analogni merilniki, manjši zaslon informacijsko-zabavnega sistema….ko sem se prvič usedel za krmilo Vito res ni deloval kot Mercedes. A že po enem ali dveh dneh vožnje vzljubiš preprostost in funkcionalnost kabine. Predvsem, nič ne škripa in v kabini ni čričkov, oblike so mehke in prijetne na pogled. Fizični gumbi so prisotni, zaslon je povsem dovolj velik in uporaben, tudi slika zadnje kamere je zelo čista in uporabna. Skratka, ničesar preveč, a tudi ne premalo.
V vožnji sem doživel največje razodetje, če lahko tako in z malček pretiravanja rečem. Zakaj? Kot prvi je seveda dvolitrski dizelski agregat z 140 KW moči, ki je sicer slišen a deluje zelo uglajeno in ima povsem dovolj moči (res pa nisem nikoli vozil polno obtežen) in je na testni relaciji porabil manj kot 8 litrov goriva na 100 kilometrov. Tudi menjalnik je izvrsten, celoten sklop deluje tako, kot od Mercedesa pričakujemo. A tudi podvozje in vzmetenje sta zelo lepo nastavljena in omogočata temu »tovornemu kombiju«, da na ovinkastih cestah deluje zelo radoživo. Kje ga zmanjka? Predvsem pri zvočni izolaciji, kar boste opazili na avtocesti, še posebej, če se vozite po Nemčiji.
Če v svojem življenju ne potrebujete usnja, svetleče plastike in zadnjega krika digitalne mode, je po mojem mnenju Vito odlična izbira, kot glavni družinski avtomobil. Omogočal vam bo nadpovprečne vozne lastnosti, obenem pa praktičnosti za izvoz in uporabo brez skrbi, srce vas ne bo bolelo ko boste vanj spravljali mokre vrvi, bokobrane ali neopren, pa tudi nekoliko umazanije v potniški kabini ne bo nič strašnega. Pri tem pa boste lahko za seboj vlekli tudi do 2.000 kg tovora. Cenovno se je testni primerek dobro opremljenega Vita nahajal pri 81.526€.
