Jeep Avengerja smo v Valu že predstavili, zato sem ga pozdravil kot starega znanca. Tokrat je prišel »oblečen« nalogi primerno, rumena barva karoserije bo kot nalašč za živopisane ulice italijanskega obmorskega mesta. Pod pokrovom pa se je tokrat dičil 1.2 litrski bencinski motor v povezavi z 29 KM močnim električnim motorjem, tako imenovani hibridni sklop, ki je od sebe dajal 101 KM. Sicer na planirani poti, ki je vključevala 98% avtoceste ni prišel do največjega izraza a se je izkazal drugje. Avto sem namreč prevzel v petek, Absolute Yachts pa je mojo prisotnost pričakoval v ponedeljek.
Za vikend sem torej Jeepa peljal tja, kamor se spodobi, na grušč med klene slovenske gore Julijskih Alp. Ne, testni primerk ni bil opremljen s štirikolesnim pogonom, a ta je sedaj v ponudbi in bi ga vsekakor priporočil. Spodobi se in pravično je. Ne bom se pretvarjal, da sva se lotevala kakšnega hudega terena, ker se nisva. Držala sva se makadamske ceste, kot je pričakovano v TNP, a vseeno je bila ta pot prepredena z strmo vrezanimi prehodi za hudourniške vode. Običajno vozilo tu konča s podrsanimi blatniki ali v najboljšem primeru živčnimi potniki in veliko časovno zamudo. A oddaljenost od tal in ugodni vstopno/izstopni koti so zame pomenili komaj manjšo nepriliko na poti in popolno brezskrbnost. Posebno zadovoljstvo je vedeti, da bo šlo, ne glede na to kaj pride na pot (metaforično).
Vikend se je zaključil in iz gorskih vršacev in čistega zraka sva se z Avengerjem odpeljala proti razgretemu ozračju Genove. Takrat še nisem vedel, a iz čistih 10 stopinj sem se odpravil v peklenskih 40 stopinj negibnega ozračja, kolikor je tiste dni bilo v Varazze-ju. Tam sem bil sicer nazadnje pred tremi leti, prav tako gost Absolute Yachts….in kaj dosti se ni spremenilo. Ista gradbišča, ista neskončna dela na cesti ki se spušča proti Genovi, in kljub temu povsem enako uničeno cestišče. Le temperatura je bila letos kakšnih 10 stopinj višja kot takrat.
Jeep Avenger se pelje odlično, mislim da ne boste nikjer zasledili kritike v njegovo vozno dinamiko. Po alpskih cestah ga je bilo veselje gnati iz ovinka v ovinek zavitih (asfaltnih) cest na avtocesti pa se je izkazal prav tako suvereno. Pri avtocestnih hitrostih je namreč presenetljivo stabilen, po mojem mnenju je njegova optimalna potovalna hitrost prav meji hitrostnih omejitev, torej med 130 in 140 km/h, višje postane razgrajanje vetra za moj okus preveč hrupno in utrujajoče na dolgih poteh. Moja potovalna hitrost je bila 130 km/h in pri njej avtomobil ne utruja. Po 6-7h urah vožnje, z enim 10 minutnim postankom, sem iz avtomobila stopil spočit, kar menim da je za ta razred malega SUV vozila lep dosežek. Ko sem že omenil postanek, avto sem parkiral na malo bolj oddaljenem koncu parkirišča in medtem ko sem se krepčal s kavo, začuden opazoval interes, ki ga je rumeni Jeep zbujal. Kajti avto konec koncev ni povsem nov in jih je že kar nekaj na cesti, a mladi Italijani so ga ogledovali s precejšnjim navdušenjem. Poklon oblikovalcem! In rumena barva je za ta avtomobil kot ustvarjena!
Varazze kot rečeno je tipično obmorsko mesto, s preveč prometa na podlago preozkih uličic z dodatkom preveč pogumnih dvokolesnikov in slabo vzdrževano podlago. V takem okolju se avtomobil kot je Jeep Avenger znajde kot riba v vodi. Sedaj pa hibridni sklop, pri manevriranju v gozdu in čez prej omenjene terenske prepreke se elektrika dobro izkaže, dokler jo je kaj v zalogi, v mestu pri počasni vožnji (brodet kolon, semaforjev in pešcev,…) pa preklapljanje med bencinskim in električnim pogonom poteka dokaj sunkovito, tu bi si želel več elegantnosti.
Jeep Avenger v tej različici ima doseg z enim tankom ravno nekje Ljubljana- Monako, povprečno porabo je na koncu najinega druženja kazal pri malenkost čez 6 litrov goriva na sto kilometrov. V prid mu govori tudi, da je sposoben vleke do 1.200 kg tovora. Vse v vsemu se je meni Jeep Avenger vtisnil v spomin, oziroma potrdil vtis, da gre za enega boljših »malčkov« na trgu.
