SUV vozila so v zadnjem desetletju povsem preplavila trg avtomobilov in prodrla v vse segmente. Ljudje smo padli na idejo vsestranskega vozila, s katerim se bomo lahko udobno in hitro peljali po cestah, nato brez skrbi zapeljali na razrit makadam vseskozi pa imeli občutek vzvišenosti nad ostalimi zapakiran v preglednost in praktičnost. Te želje so se prenesle tudi v motociklizem, saj je je porast potovalnih enduro motociklov in križancev porinil športne in ostale cestno usmerjene modele povsem na rob. Skuterji so se kot tradicionalno urbano prevozno sredstvo temu izognili, a trend počasi prehaja tudi v to sfero. Honda ADV 350, ki smo jo vzeli na test, je odličen primerek tega trenda.
Videl sem jo seveda že prej in tudi slišal pohvale o njej, saj model ni nov, a ko sem stal pred salonom AS Domžale, sem jo gladko ignoriral, čeprav je njena rdeča barva bila v oči v morju črnih motociklov parkiranih spredaj. Od strani namreč ne izgleda kaj prida »terensko«, od spredaj je kajpak zgodba malo drugačna in dogajalo se je tudi, da so nasproti vozeči motociklisti skuter zamenjali za motocikel in veselo pozdravljali. Se nisem pritoževal. Nanjo lahko obesite tudi stranske cevne zaščite z meglenkami, ki bodo dodale robustnejši izgled.
Preden speljemo naj dodam, da sem sem na ADV350 presedel direktno iz Honde Africa Twin, zato je bilo moje dojemanje udobja morda rahlo popačeno. Ključ je seveda pametni, brez kontakni, vrtite le stikalo na sredini, pred voznikom se diči 5 palčni TFT zaslon z lepo, pregledno in enostavno (v nasprotju z Africo Twin) grafiko in meniji, krmilo pa je udobno široko in ročke zaščitene s terenskimi ščitniki. Vrtljivi gumb za kontakt, zaklep in odklepanje predalov deluje nekoliko ceneno in se včasih zatakne, a z njim načeloma ni bilo drugih težav, le človek se mora navaditi, da ima posebno pozicijo ki odklepa sedež/tank, pri kontaktu to dvoje namreč ostane zaklenjeno. Če smo že pri cenenosti, bi od Honde pričakoval nekoliko boljšo plastiko, saj je na grobi podlagi iz smeri zaslona kar nadležno šklepetalo, pokrov predala za mobilni telefon, ki se nevsiljivo nahaja na levi strani krmila, pa tudi ne vzbuja pretiranega zaupanja v njegovo trdnost. Predal je sicer dovolj prostoren, z vtičem USB-C za polnjenje. Kakšno drobnarijo lahko spravite tudi pod plastični pokrov čepa za gorivo, saj je tam na voljo nekaj prostega volumna.
330 kubičnih centimetrov se oglasi nevsiljivo, kot je pričakovati, in povsem brez tresljajev. Od sebe daje 21.5kW moči 31.5 Nm navora, kar v praksi pomeni zvezno, mehko in hitro pospeševanje do najvišje hitrosti nekaj čez 130 km/h. Presenetilo me je, kako brez napora dosega hitrosti, nastavljivi vetrobran, ki sem ga stalno imel na najvišji poziciji, pa tudi na avtocesti odlično opravlja svoje delo.
Čez pozicijo na skuterju nimam pripomb, dodajam pa, da je sedež precej visok in nižje raščeni z obema nogama ne bodo dosegli do tal. Pod sedež boste spravili klasično integralno ali jet čelado, nahrbtnik pa še bo ostalo nekaj prostora, glede tega se res ne moremo pritoževati.
V vožnji je hitro jasno, da bo z ADV350 v mestu redkokdo hitrejši od vas. Najbolje se obnese ADV350 obnese na magistralnih cestah pri hitrostih okoli 90 – 100 km/h, občutek imam, da je vzmetenje uglašeno prav na to… Tudi večje neravnine (udrt asfalt sredi ovinka) ga niso spravile iz tira, lepo je držal linijo in bil povsem stabilen. Le pri res konkretnih udorninah, je bilo začutiti zvijanje. Žal pa vzmetenje ne sodeluje dobro na ostre udarce, torej manjše luknje z ostrejšimi robovi. Tu hrbtenica začuti kratek hod vzmeti. Kar v kombinaciji s skuterskim položajem sedenja, ko noge ne morejo absorbirati udarca, postane glavni razlog, da se ADV350 izkaže predvsem na dobrih makadamih, na tistih, prepredenih z luknjami (sem štejem tudi ceste), ne boste tako veseli. A obenem pošteno dodajam, na ADV350 sem se presedel direktno iz Africe Twin, tako dopuščam povsem realno možnost, da je ADV350 v skuterskih pojmih nadpovprečno udoben.
V tistem tednu, ko je bila pri meni, je bila Honda ADV350 moje najljubše prevozno sredstvo. Lahkotnost uporabe, povsem dovolj moči in stabilnost v vožnji po magistralnih cestah sta me, po pravici povedano, navdušili. Priznam tudi, da je v meni zbudil prav pobalinski občutek, da je vse dovoljeno, prava svoboda v gibanju. In pri stalnih prometnih zastojih, ki so se začeli pojavljati tudi pri nas, si mar lahko zamislite kaj boljšega?
