Fiat Tipo je eden tistih avtomobilov, ki smo jih od Fiata dolgo časa pričakovali. Razumen družinski avtomobil, z dovolj prostora tudi za družino z ambicijami v navtiki in vodnih športih, a obenem dovolj privlačnega izgleda. In ko je končno zapeljal na cesto, je izpolnjeval večino, če ne vse točke s tega seznama. Danes je pred nami izvedenka, ki bo tega družinskega sopotnika pripeljala v sedanjost. Govorimo torej o hibridnem pogonu z »terenskimi« dodatki zunanjosti.
To je moje prvo soočenje z Tipom, zato sem se ga po pravici povedano precej veselil, konec koncev je bil svojčas ena izmed možnosti za naš družinski avtomobil, pa tudi pri znancih se pogosto znajde na nakupnem seznamu. In na prvi pogled, izpolni pričakovanja. Že v osnovi gre za lepo oblikovan in skladen avtomobil, paket Cross, ki ga nekoliko dvigne od tal in mu doda agresivnejše plastične obrobe ter posledično bolj terenski videz, pa je le še češnja na tortico. Mislim, da izgledu ni kaj oporekati, sploh v tej barvni kombinaciji. In dvignjena karoserija pride prav, ko zavijete na kolovoz, parkirate ob pločniku ali morate zapeljati čez delovišče, kjer delavci pri urejanju obvozov sklepajo, da živijo v ZDA, kjer so vsi avtomobili poltovornjaki ali vsaj terenci in zato prehodi zahtevajo polžjo vožnjo.
Testni avtomobil je bil 5 vratna izvedenka, torej žal ne karavan, a če iščete še več prostora se vsekakor ozrite za karavansko različico. Kabina je po italijansko zaobljena, tudi brez oznak boste v trenutku vedeli, da sedite v Fiatu, isto velja za uporabo materialov v notranjosti. Je pa to kabina, kjer se ne boste pretirano obremenjevali, če boste v njej prevažali majhne otroke, psa , ali navtično opremo, saj deluje zelo trpežna in neobčutljiva na vsakodnevne zlorabe. Kakšen čriček ali dva se bosta pri tem pač odpustila. Prtljažnik je, kot se za ta tip avtomobila pričakuje, ugodno velik, a ima dokaj visok rob, kar pri nalaganju težjih predmetov ni najboljša karakteristika. Ja pa posledično dovolj globok, da bo sprejel kar zajeten kose prtljage, kljub dodatni bateriji, ki jo tovorite s seboj.
Ta je sicer majhna ker gre le za “mehki” in ne “polni” hibridni sistem, zato služi le temu, da pomaga v najbolj kritičnih (za porabo) trenutkih vožnje. Recimo pri speljevanju na semaforjih in v prvih momentih pospeševanja. Dobra stvar takšnega sistema je, da se vam ni potrebno obremenjevati z polnjenjem dotične baterije, saj za to poskrbi sistem sam, slaba stran pa je, da pri tem sistemu prihaja do veliko več vklopov in izklopov bencinskega motorja, oziroma prehodov med električnim in klasičnim načinom pogona. Zato je zaželjeno, da so ti prehodi čim bolj nežni in nezazavni.
A pri dotičnem Tipu je to med vožnjo pomenilo nekoliko več tresljajev, kakor bi si voznik ali potniki želeli. Sistemu pač manjka nekaj mehkobe, ki bi jo pri teh prehodih elektrika/bencin pričakovali in je zato vožnja na čase bolj cukajoče narave, sploh pri nižjih hitrostih. Ko enkrat križarite po odprtih cestah, to ni tako zaznavno, a tam tudi prihranki na gorivu ne pridejo tako do izraza. Na relacijah je avtomobil porabil 7 litrov goriva na 100 km, v mestno-pri mestni vožnji pa celo malo manj.
Kakšen je torej končni vtis, ki ga pusti Fiat Tipo Cross eHybrid? Kot avtomobil za vsakodnevne potrebe je Tipo super, trpežen in dovolj lep, da ne bo zardevanja na nobenem parkirišču. Tudi oprema Cross se mi zdi zelo smiselna, saj doda tako videzu kot uporabnosti. V velik plus štejem Fiatu tudi to, da so gumb za izklop asistence za ohranjanje voznega pasu namestili zelo priročno, na obvolansko ročico. Resda je malenkost, a take malenkosti v vsakdanu štejejo. Kljub temu da je bil testni avto opremljen z naprednim hibridnim pogonom, bi osebno vseeno izbral klasični bencinski ali dizelski motor. Je pač tako, da mi udobje in mehkoba podajanja moči pomenita več od prihranka litra goriva.
