Kdo bi si mislil, da so vstopni modeli lahko tako zanimivi? Kajti Scrambler je s ceno, ki se začne pri deset tisočakih plus vijolica, vstopni model v svet Ducatija, obenem pa tudi njihov najbolje prodajan model. Kar sedaj, gledajoč nazaj , popolnoma razumem. 800 kubičnih centimetrov se zdi na prvi pogled veliko, sploh če imaš v glavi nabrite 600 kubične športne motocikel, a 72 KM se zdi prava mera moči. Ne preveč, ne premalo. Drugače je pri zvočni kulisi. Pridete pripravljeni na vaško veselico, prejmete pa koncert Pavarottija. Ducati zna.
Ne bomo se lagali, motocikel deluje majhno. A s svojimi 180 cm sem se na njem počutil prav domače. Ker sem navajen potovalnih endur, mi je bil kot kolena nekoliko preveč »sedeč«, a to bolj paše v oddelek godrnjanja, kot v resen komentar. Ker se je hitro izkazalo, daje pozicija sedenja zelo lepo domišljena in v skladu z namenom motocikla, a za dolge vožnje, za mojo višino, pač ni optimalna. Še manj optimalen za takšne vožnje je sedež, ki po kakšni uri postane precej neudoben. Ko se prvič usedeš nanj, deluje resnično udoben, a rit kmalu postane neugodno pekoča.
A frkanje sem in tja po mestu skozi gost promet, je vozniku v veselje. Lahkotnost premikanja, navor in grleno renčanje, ki že z serijskim izpuhom spremlja vsak manever zadovoljuje tako, da je to težko povedati. Še nekaj bi dodal pri zvoku izpuha…je dovolj glasen, karakteren in pokajoč, da je vozniku v veselje, obenem pa še vedno dovolj tih, da nimaš slabega občutka, ko ga zjutraj prižgeš ali ko voziš po mirni okolici. Saj veste, posiljevanje okolice s hrupom je stvar puberte in ne odrasle, zrele osebe, ki se ima pod kontrolo.
Izdelava? Hja, našli boste plastiko nižje kvalitete, ki je na dražjem motociklu ne bi pričakovali ampak Ducatiju se marsikaj odpusti. Pač, Italijan, človek odmahne z roko in se raje osredotoči na čudovito ujemajoče krivulje izpušnega sistema, izgled od spredaj, izgled od zadaj in izgled od strani….pač ne tipaj tam, kjer ni treba, pa bo življenje lepše. TFT zaslon števca je lepo oblikovan, skladen in deluje čvrst, predvsem pa je zelo lepo pregleden v vseh razmerah in enostaven za uporabo. Trije vozni načini, obratomer, kazalnik prestav in količina goriva…je res za veselje potrebno več? Dobro, lepe grafike ne škodijo in zato so prisotne. Priključek za polnjenje telefona, boste našli pod sedežem, odmik ročk zavore in sklopke pa je preprosto nastavljiv.
72 konjskih sil je ravno dovolj, da ni strašljivih tudi v tako majhnem paketu, a obenem dovolj, da se nad 5 tisoč vrtljaji zadovoljno godrnjanje pod čelado spremeni v navdušeno vriskanje. Opremljen je z rahlo terenskimi gumami, konec koncev je Scrambler in se to spodobi, a samozavest, ki jo vzbuja vozniku v vseh voznih pogojih, je vrhunska. Lahkotnost premetavanja iz asfaltne krivulje v krivuljo in stabilnost v zavojih dajeta tako začetniku kot izkušenemu motoristu samozavest zavedanja, da bo motocikel zmogel vse in ne bo nikakršnih neprijetnih presenečenj.
Naredil sem tudi test, nanj sem posadil dekle, popolno začetnico, ki sicer prve kilometre nabira na 125 kubičnem motociklu. Po prvih 100 metrih se je strah povsem razpršil in suverenost, s katero je izvajala tudi zanjo težke manevre (recimo zavijanje na križišču sredi klanca), je povedala vse o prijaznosti in lahkotnosti Scramblerja.
Da, edino spodobi se, da sem z njim zavil tudi na makadam. Ergonomija seveda ni namenjena stoječi vožnji, tako da kaj dosti več makadamskih cest z njim ne boste odkrivali, a prav vse besede, ki sem jih zgoraj uporabil za opis njegovega obnašanja na asfaltu, lahko prenesem na makadam. Stabilnost, lahkotnost in enostavnost vožnje pomenijo, da boste tudi na razrahljanih terenih z njim uživali.
Scrambler je prvi Ducati, ki sem ga imel čast voziti in kljub temu, da gre za vstopni model na katerega bi marsikdo gledal zviška po mojem mnenju izraža vse kvalitete, ki bi jih od Ducatija in motociklizma nasploh, pričakoval. Testni je bil odet v sončno rumeno barvo, ki odraža prav to misel, ki se mi je v testnem tednu stalno motala po glavi. Eno samo sončno poletno veselje.
