Ah ja, BMW-jeve 12ice…še vedno vztrajam, da gre za najboljšo linijo modelov, kar jih je v zadnjem času od sebe dala ta bavarska tovarna. Vsak od njih je poseben, vsak od njih ima tisto pravo dušo in z nobenim od njih ne boste zgrešili, a ko sem dobil priložnost za en teden v garažo dobiti izvedenko G/S, ufff, dlani so se potile in srce je bilo oddano, še preden sem ga prvič zapeljal. Visok, terenski in s podobo najbolj romantičnih let dirke Pariz-Dakar, časa, ko potrošništvo še ni prišlo v ospredje in preden so se inženirji pomaknili v ozadje.
Skratka motocikel, ki je v svojem bistvu povsem preprost. Ni oklepa, ni velikih zaslonov, ni komplikacij…dve kolesi, agregat in balanca. Pa ti. Visok kot Trumpove ambicije, lep kot Melania v mladih letih. Položaj sedenja tako zelo udobno naraven, še bolj naravno pa je na njem vstati. Mislim, da sem na tem motociklu večino časa stal, najsi sem se prebijal čez promet na Dunajski, vijugal po magistralnih cesticah ali prašil po makadamih, stanje na njem je namreč človeku tako naravno, kot hoja.
Srce motocikla poznamo, saj je enako v vseh dvanajsticah, torej 1.170 kubičnih centimetrov velik bokserski motor, ki od sebe daje 109 KM in 85 Nm navora, kar zadostuje za…vse, za kar si boste ta motocikel drznili uporabljati. Če ga boste na roke vlačili iz grabna ali obračali na klancu sredi gozda, bo preklinjanja, ker je motocikel težak 230kg, a pri porivanju po garaži in na parkiriščih težav ne bo. Edino položenih valjev bokserja se je treba navaditi, ker sem se, ne enkrat, skoraj zvrnil, ko sem se ob rinjenju z nogami zadel ob njih.
Za komentar na oblikovanje, bi si sposodil besede našega Lenarda: »Pravi minimalizem je malo več kot nič, a ta malo več naredi vse«. Na R12 G/S boste vsekakor našli ta »malo več«, čeprav je nanj težko pokazati s prstom. Lepo ukrivljena linija »grebena«, rdeč sedež, zlato eloksirane vilice, prednji blatnik, okrogla luč z minimalnim oklepcem….človek bi rekel manekenka v visokih petah, zapeljivem spodnjem perilu in profesionalno naličena. A za razliko od povprečne manekenke, je tale sposobna dirjati po puščavi, riti po blatu, skakati in odkrivati skrite kotičke, daleč daleč proč od civilizacije. Bi si moški lahko želel več?
Dajmo dejstva po moško na mizo, preden delim moje vtise z vožnje. Za testne motocikle in škodo na njih smo odgovorni in jaz sem amaterski voznik. Kar pomeni, da ekstremov in zmogljivosti motocikla nisem preizkušal, lahko pa vam povem, kako je doživel motocikel previdni amater. Predvsem moram povedati da je, razen višine, R12 G/S izjemno prijazen motocikel. Podajanje moči in delovanje agregata najbolje opiše mazanje masla na topel kruh iz domače peči. Podajanje moči in delovanje menjalnika sta tako mehka in elegantna, da je to težko opisati. Obnašanja na cesti ne bom opisoval, ker je nad pričakovanji za tak motocikel, dovolj je napisati, da vam ne bo nič manjkalo. Tako in tako pa je največje veselje tudi asfaltne krivine jemati stoje.
Večino časa mojega druženja s to bavarsko terensko lepoto, pa sem v okolici iskal neutrjene poti in gozdne ceste. In vožnja po takšnih terenih je poezija tudi za neizkušenega voznika. Motocikel je daleč od tega, da bi bil strašljiv ali naporen, prav nasprotno. Ko to berete imejte v mislih kar sem zapisal na začetku, glede odgovornosti in znanja terenske vožnje, a s tem dragim motociklom sem si upal zapeljati na takšne terene, kjer bi se s svojo enduro podal le po zelo tehtnem premisleku. Čeprav je motocikel visok je tako lepo uravnotežen, da na vseh podlagah deluje neverjetno stabilen takoj, ko se začne premikati. Samozavest in vzbujanje zaupa tudi podajanje moči. Čeprav jo je v smislu terenskih motociklov za izvoz je odziv agregata na dodajanje in odvzemanje plina natančen, mehak in postrežen na posteljici navora, ki brez drame potegne iz vsake situacije, brez potrebe po visokih vrtljajih.
Če ga boste uporabljali na gozdnih stezicah in vlakah, se ne moremo ogniti omejitvi, ki jo predstavljajo spuščeni valji, saj obstaja možnost da z njimi kam nasedete ali se zataknete….Na odprtih terenih, ko agregat zadiha s polnimi pljuči in se za mano dvigne vlečka prahu….takrat pa se v mislih prestavim v afriško pustinjo in duh »overlanda«. Če bi imel motocikel na voljo za kakšen teden dlje, bi nanj zagotovo navezal šotor (so pritrdilne točke) in se odpravil na vikend odkrivanje Velebita.
Čez 20 tisočakov, vas bo stal tale terenski dragulj. Ni poceni, a si drznem reči, da v kolikor vaša duša poseduje vsaj malo romantike in zna ceniti občutke, ki se jih ne da spraviti v paragraf, svojo ceno odtehta.
