Preprosto, seksi, zabavno in poceni….učili so nas, da to ne obstaja in je le utvara. Da kar je zabavno, stane vse ostalo je pač le ubožen nadomestek za kavo izza železne zavese. Hvala bogu, da so se Japonci odločili ponovno šolati zahodni svet in mu pokazati, da življenjski hedonizem ni rezerviran le za elito ali tiste, ki so pripravljeni prodati ledvico. Preteklo leto sem imel veselje voziti veliko motociklov, ki pašejo v kategorijo mokrih sanj najstnikov, a tale »drobižek« se je izkazal kot eden izmed najboljših motociklov, kar sem jih kdaj vozil in zagotovo eden izmed tistih, za katere ni bilo niti senčice dvoma- nekoč bo v garaži.
Kar je hudo presenetljivo, ker ne izstopa niti po eni strani, a v obdobju plastike in hitrih impulzov vseeno v svoji preprosti črnini deluje sveže, unikatno. Preden sem prišel do nje, sem slišal veliko komplimentov na njen račun, a ko sem jo prvič videl stati tam pred salonom, me je vseeno prevzela. Postavljena tja med bolj eminentne, impozantne in sijoče motocikle je sicer izgledala kot plašna kmetica, ki je prvič izpostavljena mestnemu življu. A kot ona, tudi ta Honda izžareva zdrav odnos in radost življenja, tako da se pogled in misli vedno znova vračajo k njej.
Klasična lepota vabi, ko vržem nogo preko sedeža obrnem ključ in se motor zbudi z nežno-globokim basom, ki sicer spomni na zvok enovaljnika, a je vseeno drugačen. Zasluga gre dolgim ojnicam, dolgo-hodna zasnova, ki jo redko vidimo in se med drugim odrazi v specifičnem zvoku. Vam povem, ta zvok je tako zasvojljiv in ponuja toliko užitka, da je že samo to vredno vseh tisočakov, ki ste jih pustili v zameno za ključ tega stroja. Papir vam bo povedal, da motocikel ni močan, 21 konjskih sil pač teoretika ne prepriča niti toliko, da bi hondici namenil bežen pogled. A do prvega križišča se že sprašujem: »Koliko konjev in kubikov ima ta stvar? Ne more biti tako malo, nekdo se je zmotil!«. Ker je druga značilnost tega agregata, precej velik navor v nizkih vrtljajih. To pomeni, da se ob speljevanju in do hitrosti tam 80 km/h GB350S odziva presenetljivo poskočno. Nobena težava ni biti med hitrejšimi v mestnem prometu.
Takole samozadovoljno križarim uživajoč vsako sekundo, ko me nenadno prešine, da ima GB350S hudo veliko skupnega z ameriško avtomobilsko ikono, Mustangom. Ker je bil en črn ravno pri roki, hop do njega tja za cesto, umetniško primerno parkiram in posedim rit tja v senco, pa oči in misli na pašo. Če mislite, da je ta primerjava povsem zgrešena, pomislite ponovno. Oba sta črna, to težko zanikate….oba sta znotraj svojega sveta poceni in nudita za svoj denar ogroomno. Tako hondica kot Mustang se ponašata s klasično obliko lepotnimi linijami in oba je veselje gledati na parkirišču. Oba sta ekonomična, Honda bo zahtevala krepko manj kot 3 litre goriva za 100km, Mustang pa na relaciji ob nežni vožnji pod 10. In z obema boste uživali tudi v počasni vožnji, potrebe po hitrosti za doseganje vozniške sreče tu ni.
Priznam, primerjava je na trenutke nekoliko…domišljijska, a želel sem ponazoriti filozofijo, ki stoji zadaj. Pri takem motociklu (ali avtu) je vseeno, če ga ne boste registrirali, z lahkoto ga očediš in parkiraš v dnevno ali delovno sobo, da bo budil lepe mislil in spodbujal čut za estetiko. Če bo le žena pustila. In ko smo že pri njej, tudi ona se bo na tem motociklu počutila kot doma, saj je dovolj nizek, da sežejo noge do tal in dovolj okreten, da se bo počutila kot doma. Položaj sedenja je bil za mojo višino 180 cm odličen, kovinski tank, centralno stojalo in lepo izpostavljeni kovinski detajli pa lastništvu dodajajo piko na i.
Honda GB350S se po tednu druženja pokazala kot eden tistih redkih, romantičnih strojev, ki presegajo svoje gabarite in nudijo vrednost, ki jo je težko opisati. Ali jo začutiš in postaneš zadovoljno srečen z manj, ali pa nadaljuješ pot iskanja vedno več v zadovoljevanju nenasitnih želja.
