Torej, StarRay. Prvič sem ga videl v Novem mestu, na slovenski predstavitvi in že takrat je deloval nekako bolj evropsko kot bi pričakovali, čeprav ne more povsem skriti svojih korenin. Oblikovno je torej precej bližje evropskemu okusu kot bi pričakovali od izdelka primarno usmerjenega v azijsko tržišče. Po mojem mnenju, ko ga takole ogledujem, določene proporce še vedno niso povsem usklajene. V potezah oblikovalskega peresa je zaslediti linije določenih uveljavljenih znamk, a da koga kopira, tega StarRayu ne moremo očitati. Barva, no, ta je nekaj res posebnega. Prav lepa mešanica med svetlo modro in vijolično, ki na soncu še prav posebej pride do izraza, ta avto ločuje od ostalih že na daleč. Sprednja maska je samozavestno pokončna, kar poudarjajo tudi vertikalne dnevne luči.
Prvi vtisi kabine. Madona, to deluje precej solidno narejeno. Najprej potipam sedeže in napol pričakujem razočaranje, saj sem glede na moje dosedanje izkušnje pričakoval veliko oblike, a malo vsebine. Toda StarRay preseneti, oblazinjenje sedežev deluje kompaktno, ima vsebino, kasneje se na ovinkih hitre ceste izkaže, da tudi dobro opravljajo svojo nalogo zagotavljanja udobja in opore. Pa še gretje imajo. Z umetnim usnjem oblazinjeni deli armature pa kot nasprotje že na otip izdajo, da za njimi ni nič pene. Še dobro torej, da so le tam, kjer se jih skoraj nikoli ne boste dotaknili. Glavnino voznikovega pogleda dominira piano črna plastika in dva zaslona, eden dokaj majhen pred voznikom in veliki centralni, kot zapovedujejo sodobne modne zapovedi. Presenetljivo je vrh armaturne plošče prekrit z materialom, sličnim alkantari. Iz vozniškega pogleda torej, je kabina precej zanimiv in udoben prostor, ki vsekakor posega nad svoj cenovni razred. V enem tednu druženja tudi nisem zaznal nobenega črička ali slabo prilegajoče plastike, kvaliteta sestave je na zavidljivo visoki ravni.
Razen v prtljažnem prostoru, kjer izredno cenen rolo precej pokvari vtis, a je na drugi strani vsaj prostora za prtljago s 650 litri prostornine več kot dovolj, tudi naš Tomos se je tam udobno počutil. Potnikom na zadnji klopi se dobro godi, saj je prostora obilo, sem pa opazil, da so sedeži pomaknjeni bližje tlom in zato zadnji del stegna pri povprečnem odraslem Evropejcu ne bo počival na sedalu. A ker jih tekom mojega testa v avtomobilu ni bilo, povprečnih Evropejcev namreč, se nihče ni pritoževal.
Z Geeleyem sva jo tisti teden urezala proti Bohinju. Testni StarRay je bil opremljen z 1,5-litrskim bencinskim motorjem s 128 kW (174 KM) in 7-stopenjskim avtomatskim menjalnikom DCT. Da je manjkalo moči, ne morem reči, ker nikoli nisem dobil tega občutka, je (bo) pa za zahtevne na voljo tudi 2,0 litrski bencinski motor. Avtocesta pokaže, da je StarRay dokaj glasen – velika panoramska streha nosi svoj delež krivde, četudi se ji na račun tega sam ne bi odpovedal. Drugače avtocestne kilometre požira zelo suvereno in stabilno in ker ni bilo gneče, sem bil mimo Bleda 1,2,3.
Cesta proti Bohinju je bila svojčas moja pogosta trasa, sedaj pa jo zaradi gneče redkeje obiščem. Prav tako so odseki ceste postali prav nemarno vegasti, pa so ji odvzeli veliko privlačnosti. StarRay sicer nima različnih vozniških programov, lahko pa skozi zaslon nastavljate trdnost volana. Mimogrede, poznate občutek, ko avtomatski menjalnik sredi ovinka, ravno ko začnete pospeševati proti izhodu prestavi navzdol, vedno v najbolj neprimernem trenutku? Lastnost motorjev z malo navora in menjalnikov z veliko prestavami. A Geely me je na tej fronti presenečal, saj sredi zavoja ni prestavil skoraj nikoli, vedno je vlekel na valu navora. Bil sem navdušen…do prvega prehitevanja. Tam pa se je menjalnik odločil, da mora ob pritisku na plin nujno prestaviti tri prestave navzdol, kar rezultira v veliko nadležnega zvoka, a zelo malo premikanja. Odgovor na to zagato, kot sem ugotovil, je pač postopno pritiskanje na stopalko in s tem izogibanje t.i. »kickdown« funkciji. Geely StarRay je v vožnji predvsem nastavljen v udobno križarjenje in v tej vlogi vzmetenje deluje odlično. Ko pa se v glavo naseli hudiček in ga po vegasti cesti poženemo z več duha, vzmetenje z neusklajenim nihanjem hitro pokaže, da mu to ni po godu. Nič hudega, družina bo križarjenja z zmernimi hitrostmi zagotovo bolj vesela, denarnica pa tudi.
Informacijsko-zabavni sistem, hja, ta pa je malo poseben in bo zahteval malo privajanja. V slogu modernega časa, se skoraj vse nadzira preko osrednjega zaslona in nekatere funkcije so precej dobro skrite (recimo nastavljanje zunanjih ogledal). Tudi seznam radio postaj, recimo, sestoji iz frekvenc, ne imen. Stvari, ki včasih nakodrajo kakšen živec, a ko se jih enkrat privadiš, niso toliko moteče.
Geely StarRay je bil prvi kitajski avtomobil, ki sem ga peljal in po videnem, sem test zaključil prijetno presenečen. Tudi nad porabo sem bil prijetno presenečen, saj je v povprečju na testu porabil med 6,5 in 7 litri goriva na 100 km. Po videnem je moj sklep, da bo Geely z novim StarRayem resno posegal v segment vozil do 40 tisoč evrov (kolikor stane najbolje opremljeni StarRay, sicer ga dobite že od slabih 33 tisočakov naprej) in uporabniku nudi veliko.. če se je ta le pripravljen spoprijeti tudi s kakšno posebnostjo.
