Nekateri projekti nastanejo z namenom, da bi presegli ustaljene okvire, pritegnili pozornost in postavili nove meje oblikovanja. Toda kaj se zgodi, ko takšen projekt izgubi svoj prvotni namen in postane nekaj povsem drugega? Prav to se je zgodilo z eno najbolj nenavadnih in razvpitih jaht na svetu, ki jo že več kot štiri leta lahko opazujemo v Tržaškem zalivu.
Govorim seveda o jahti »Sailing Yacht A«, 143 metrov dolgem plovilu s tremi jambori, ki je po ruski invaziji na Ukrajino in uvedbi evropskih sankcij ostalo zasidrano v Trstu. Gre za eno največjih in oblikovno najbolj nekonvencionalnih jadrnic na svetu, ki izstopa tako zaradi svoje podobe kot tudi zaradi naprednih tehnoloških rešitev in izjemne vrednosti. Toda danes njena tehnološka dovršenost, jadralne zmogljivosti in luksuz niso več v ospredju. Lastnik je ne more uporabljati, za njeno vzdrževanje pa morajo skrbeti pristojne italijanske oblasti. Tako je postala svojevrstna stalnica tržaške panorame, njeno silhueto pa je ob jasnem vremenu mogoče opaziti tudi s slovenskih primorskih gričev.
O jahti je bilo v zadnjih letih napisanega že veliko, predvsem o njenem lastniku, zasegu, pravnih zapletih in visokih stroških vzdrževanja. Tokrat pa me zanima nekoliko drugačen pogled. Oblikovni, arhitekturni in predvsem odnos med izjemno stvaritvijo, njenim naročnikom ter časom, v katerem se je znašla. Prav zato sem jo poimenoval – plavajoči spomenik.
Ko oblikovanje postane spomenik
Za izhodišče tega razmišljanja se bom vrnil k pogovoru z Danom Lenardom, s katerim sem pred leti pripravil intervju o vlogi znanih oblikovalcev v navtični industriji. Takrat sem ga med drugim vprašal tudi o oblikovalcu Ora Itu in njegovem sodelovanju z ladjedelnico Perini Navi, ki je pozneje končala v stečaju. Na vprašanje, kaj meni o Ora Itu in njegovem delu za Perini Navi, je Lenard odgovoril precej neposredno: »No, to pa res ne vem, komu je v ponos, ker pri Perini Navi Ora Ito ni pokazal prav ničesar novega ali domiselnega. So potem že bolj zanimivi projekti Philippa Starcka, ki naredi plavajoči spomenik sebi in klientu in ga nikoli in nihče ne kopira (op. a.: največja jadrnica z imenom A, dolga 143 metrov, in motorna jahta A, dolga 119 metrov). Po drugi strani sam ne morem trditi, da je jadrnica ali motorna jahta A nezanimiva. Ker je v bistvu res nekaj drugačnega, neka čisto druga smer, ki pelje sicer samo do tja in se tam ustavi. Kako bodo ta plovila lastniki prodali, je druga zgodba, vendar je oblikovna zasnova zanimiva, če nič drugega, stimulira, da še kdo drugi kaj novega pokaže. Vsak dizajnerski eksces, s pogojem, da je realiziran, prinese razmišljanje o novih smereh in nakaže, koliko je pri oblikovanju še mogoče premakniti meje.«
Prav ta misel se mi zdi danes, ko jahta A že več let miruje v Tržaškem zalivu, še posebej zanimiva. Lenard je že takrat njeno oblikovno zasnovo označil za plavajoči spomenik naročniku in oblikovalcu. Sam bi dodal, da je postala tudi spomenik nekega obdobja, razmišljanja in razmerij v svetu, ki so se v zadnjih letih precej spremenila.
Moje razmišljanje gre namreč dlje od same jahte, ki se je maja 2022 zaradi rednega vzdrževanja znašla v Trstu, kjer je zaradi mednarodnih sankcij tudi ostala. V teh letih je nekako postala del lokalne pokrajine. Ko se peljem mimo Trsta, nehote pogledam proti njej in preverim, ali je še vedno tam. Ko se njena silhueta pojavi na obzorju, se mi znova zastavijo vprašanja o upravičenosti zasega, odgovornosti za nastale stroške in predvsem o tem, kakšen bo končni epilog te zgodbe. Toda vedno znova se vrnem k njenemu oblikovanju. Če bi šlo za običajno superjahto, četudi enake dolžine, verjetno nikoli ne bi razmišljal o njej kot o plavajočem spomeniku. Njeno zunanjo podobo primerjam s trdnjavo, komaj opazna okna, nenavadno oblikovan trup in trije mogočni karbonski jambori, ki se dvigajo približno 100 metrov nad gladino, ustvarjajo silhueto, ki jo je težko primerjati s katerim koli drugim plovilom. Na prvi pogled je bolj podobna futuristični arhitekturni stvaritvi kot klasični jadrnici.
In prav zaradi tega je postala zanimivost, ki privablja poglede. Ko imamo novinarska testiranja v bližnjem Tržiču, si številni kolegi želijo zapluti v njeno bližino in si jo ogledati od blizu. Tudi sam sem bil že večkrat priča pogovorom o tej nenavadni jahti. Zgodba se skoraj vedno ponovi: najprej začudenje nad njeno velikostjo in obliko, nato vprašanja o lastniku, vrednosti in zasegu. Vse skupaj pa se praviloma konča pri ugotovitvi, da gre za nekaj, česar na morju ne vidimo vsak dan. Morda je prav to največ, kar je takšen projekt dosegel. Postal je prepoznaven objekt, ki vzbuja zanimanje tudi pri ljudeh, ki jih navtika sicer ne zanima.
Ljudje so si skozi zgodovino gradili gradove, palače in mogočne rezidence, da bi pokazali svoj položaj, bogastvo in vpliv, hkrati pa za seboj pustili nekaj trajnega. V sodobnem času so to vlogo prevzele vile, arhitekturno izstopajoče nepremičnine in seveda superjahte. Te niso več zgolj prevozna sredstva ali plovila za preživljanje prostega časa, temveč pogosto postanejo izraz osebnosti, statusa in ambicij naročnika. Po mojem mnenju je bila tudi jahta A zgrajena s podobnimi vzgibi. Njena oblikovna zasnova je tako izrazita, da je ni mogoče razumeti zgolj kot odgovor na funkcionalne potrebe lastnika. Je demonstracija oblikovalske svobode, tehnoloških možnosti in finančne moči. Danes pa je ostala zasidrana v Tržaškem zalivu, kjer jo nekateri vidijo kot arhitekturni presežek, drugi kot estetsko katastrofo, tretji pa predvsem kot drago breme za javne finance. Sam sem jo poimenoval plavajoči spomenik z omejenim rokom trajanja. Spomenik, ki bo nekoč morda izginil iz naše pokrajine, vendar bo zgodba o njem ostala še dolgo po tem, ko ga ne bo več na obzorju.
Draga plavajoča stvaritev
Da bi razumeli, zakaj je jahta A postala tudi politično in finančno vprašanje, se je treba ozreti na njeno zgodbo. Superjahta Sailing Yacht A, ki je bila zgrajena za ruskega industrijalca in milijarderja Andreja Igorjeviča Melničenka, velja za eno največjih jadrnic na svetu. Njena vrednost je ocenjena na približno 600 milijonov ameriških dolarjev, oblikoval pa jo je priznani francoski oblikovalec Philippe Starck.
Njeno zunanjost zaznamuje futuristična, skoraj monolitna podoba z izjemno malo vidnimi okni, ki so diskretno umeščena v gladko površino trupa in nadgradnje. Posebnost so tudi trije vrtljivi karbonski jambori, ki s svojo višino in konstrukcijo predstavljajo enega najizrazitejših elementov plovila. Celotna zasnova je odmik od tradicionalnega razumevanja jadrnice, tako po zunanjosti kot po tehničnih rešitvah.
Maja 2022 je bila jahta v Trstu na rednem vzdrževanju, ko je ruska invazija na Ukrajino sprožila obsežne mednarodne sankcije proti ruskim oligarhom in njihovemu premoženju. Med zaseženimi plovili se je znašla tudi Sailing Yacht A. Od takrat ostaja v Trstu, njeno vzdrževanje pa predstavlja precejšen finančni zalogaj.
Vprašanje, kdo pravzaprav krije stroške priveza, posadke in vzdrževanja, je septembra 2025 javno izpostavil tržaški župan Roberto Dipiazza. Razmere je označil za sramoto in opozoril, da bi lahko mesto oziroma država za vzdrževanje plovila dolgoročno namenila ogromne zneske. V pogovoru za CNN je navedel, da naj bi stroški, ki vključujejo približno 20-člansko posadko, gorivo za generatorje, čiščenje, varovanje in zavarovanje, znašali okoli 30.000 ameriških dolarjev na dan oziroma skoraj 11 milijonov dolarjev na leto.
Italijanska zakonodaja namreč zahteva, da se zaseženo plovilo ustrezno vzdržuje. Država ga ne sme preprosto prepustiti propadanju, saj mora ohraniti njegovo vrednost in stanje. Če bodo sankcije odpravljene in bo lastnik zahteval vrnitev plovila, bo treba razrešiti tudi vprašanje vseh nastalih stroškov. Župan Dipiazza je ob tem opozoril, da bi bilo za lastnika morda ceneje kupiti novo jahto, kot pa poravnati vse stroške, ki so nastali v času zasega.
Melničenko je zaseg izpodbijal že leta 2022. Trdil je, da plovilo ni v njegovi neposredni lasti, temveč pripada podjetju Valla Sails prek sklada, ki ga je ustanovila njegova žena. Pravni spor je potekal pred italijanskimi in evropskimi sodišči. Sodišče Evropske unije je leta 2025 presodilo, da ima Italija pravico zadržati plovilo, s tem pa tudi odgovornost za njegovo vzdrževanje.
Tako se je izjemna navtična stvaritev znašla v položaju, ki si ga verjetno ni predstavljal niti njen oblikovalec. Namesto da bi plula po svetovnih morjih in razkazovala svoje tehnične ter oblikovne posebnosti, že leta miruje na sidrišču, kjer vsak dan ustvarja nove stroške.
Sailing Yacht A ni edina
Podobna zgodba se ne odvija samo v Trstu. Italija namreč skrbi tudi za več drugih zaseženih jaht, povezanih z ruskimi lastniki, proti katerim so bile uvedene mednarodne sankcije.
V toskanskem pristanišču Marina di Carrara je zasidrana 142 metrov dolga superjahta Šeherezada, ki velja za eno najdražjih in najrazkošnejših zaseženih plovil. Uradno je registrirana na ime Eduarda Hudajnatova, nekdanjega vodilnega predstavnika ruske naftne družbe Rosneft, ruski opozicijski voditelj Aleksej Navalni pa je v svojih preiskavah zatrjeval, da je dejanski lastnik plovila Vladimir Putin. Jahta ima šest krovov, dve pristajališči za helikopterje in bazen, ki ga je mogoče preurediti v plesišče. Njena vrednost je ocenjena na približno 700 milijonov ameriških dolarjev.
Tudi njeno vzdrževanje predstavlja precejšen strošek. Po razpoložljivih podatkih naj bi italijanski davkoplačevalci od zasega za osnovno posadko in druge stroške namenili že več kot 15 milijonov dolarjev. Plovilo je pod stalnim nadzorom, saj oblasti preprečujejo nepooblaščen dostop in morebitno izplutje.
Med zaseženimi plovili v Italiji je tudi 64-metrska Lady M, povezana z ruskim milijarderjem Aleksejem Mordašovom, večinskim lastnikom jeklarske in rudarske družbe Severstal. Jahta je zasidrana v Imperii, stroški njenega vzdrževanja pa naj bi dosegli že približno dva milijona dolarjev. V Italiji skrbijo tudi za 38-metrsko jahto Lena, povezano z ruskim poslovnežem Genadijem Timčenkom.
Pri vseh teh plovilih je treba zagotoviti ustrezne pogoje za ohranjanje njihove vrednosti. To pomeni plačevanje posadk, varovanje, tehnično vzdrževanje in tudi neprekinjeno delovanje določenih sistemov, kot so klimatske naprave, ki preprečujejo nastanek vlage in plesni v notranjosti. Pri superjahtah, katerih notranjost je opremljena z dragocenimi materiali, pohištvom in tehničnimi sistemi, lahko že daljše obdobje neustreznega vzdrževanja povzroči precejšnjo škodo.
Različne države, različne rešitve
Italija pri tem ni osamljen primer. Z visokimi stroški vzdrževanja zaseženih plovil se srečujejo tudi druge evropske države. Nemčija skrbi za superjahto Dilbar, katere vrednost je ocenjena na približno 800 milijonov dolarjev in je povezana z ruskim poslovnežem Ališerjem Usmanovom. Francija je zasegla jahto Amore Vero, povezano z Igorjem Sečinom, Španija pa plovilo Tango, povezano z ruskim milijarderjem Viktorjem Vekselbergom. Nekatere države so se odločile za drugačno rešitev. Gibraltarju je uspelo na dražbi prodati 72-metrsko jahto Axioma, povezano z ruskim poslovnežem Dmitrijem Pumpjanskim, za približno 37,5 milijona ameriških dolarjev. Tudi Združene države Amerike so prodale več zaseženih plovil, med njimi superjahto Amadea, povezano z ruskim milijarderjem Sulejmanom Kerimovom. Še drugačen pristop so ubrali v Črni gori, kjer je v marini Porto Montenegro v Tivatu zasidrana 107 metrov dolga superjahta Luminosity, povezana z ruskim poslovnežem Andrejem Gurjevim. Plovilo je bilo prepuščeno propadanju, njegova zunanjost pa kaže posledice dolgotrajnega neustreznega vzdrževanja. Črna gora je leta 2024 poskušala jahto prodati za 135 milijonov evrov, vendar do prodaje ni prišlo.
Razlike med državami kažejo, da vprašanje zaseženih jaht ni zgolj politično ali pravno, temveč tudi povsem praktično. Kdo mora plačevati stroške? Kako dolgo jih je država dolžna kriti? Ali je smiselno ohranjati izjemno draga plovila, katerih prihodnost je negotova? In predvsem, kaj se zgodi, če se po več letih pravni postopki končajo z odločitvijo, da je treba plovilo vrniti prvotnemu lastniku?
Spomenik, ki ga plačujemo vsi
Medtem ko italijanska vlada ostaja odločna zagovornica sankcij proti ruskim oligarhom, lokalni predstavniki, predvsem tržaški župan Roberto Dipiazza, vse glasneje opozarjajo na finančno breme, ki ga predstavljajo zasežena plovila. Težko je namreč razumeti, zakaj bi morali stroške vzdrževanja zasebnih luksuznih jaht, vrednih več sto milijonov evrov, dolgoročno nositi davkoplačevalci.
A prav tu se zgodba znova vrne k mojemu razmišljanju o plavajočem spomeniku. Jahta A je danes veliko več kot samo zaseženo plovilo. Je izraz nekega časa, oblikovalskega ekscesa, neomejenih finančnih možnosti in hkrati opomin, kako hitro se lahko okoliščine spremenijo. Projekt, ki je bil ustvarjen za občudovanje in uživanje na morju, je postal simbol političnih razmer, pravnih zapletov in visokih stroškov.
Vzdrževanje spomenikov pač nekaj stane. Ta je še posebej drag. Zato si ga, dokler je še tukaj, lahko ogledamo, saj nikoli ne vemo, kdaj bo izginil iz naše panorame. Morda ga bodo nekoč prodali, morda bo vrnjen lastniku, morda bo njegova zgodba dobila povsem drugačen epilog. Toda ob tem se mi poraja še eno vprašanje: če bo jahto po koncu vseh postopkov treba vrniti prvotnemu lastniku, ali bo ta zahteval, da jo prejme v enakem stanju, kot je bila ob zasegu? In kdo bo v tem primeru poravnal račun za vsa leta vzdrževanja?
Morda se bo na koncu res izkazalo, da smo vsi skupaj nekaj prispevali k ohranjanju enega najdražjih plavajočih spomenikov na svetu. Za zdaj pa ostaja tam, v Tržaškem zalivu, in nas vsakokrat, ko se pokaže na obzorju, spomni, da tudi najbolj razkošne stvaritve niso imune na čas, politiko in usodo.
