Sedaj je po dolgem času na moje dvorišče prišla njena sodobna izvedenka, Ford Kuga z letnico 2026 in hibridnim sklopom pod motornim pokrovom. Kjer je včasih kraljeval 2.0 TdCi dizelski motor, je danes doma 1.6 litrski bencinski motor, podprt s sodobno hibridno tehniko in avtomatskim menjalnikom.
Kar se tiče izgleda pa, hja.
Tudi če bi želel, se kaj dosti o obliki težko pove, ker je postala povsem neizrazita. Zaokroževanje linij je z leti Kugi odvzelo športno agresijo in prezenco prve generacije, ter jo spremenilo v »še en avto«. S tem ni samo po sebi nič narobe, ne razumite me napak, a ozirali se za tem avtom sedaj ne boste več. Še najbolj mi je bil všeč zadek, kakor se za moškega tudi spodobi, a se nisem mogel znebiti vtisa, da je nekaj narobe s proporci. Seveda ni vse izgubljeno, če ima človek malo smisla za stil in voljo nekaj narediti, potem se da tudi iz te Kuge nekaj narediti. Tisti med vami, ki spremljate socialna omrežja ste lahko opazili, da je slovenski ambasador Forda iz svoje Kuge s terenskimi dodatki ustvaril prav spodobno zadevo.
Tudi položaj sedenja je drugačen, kot imam v spominu. V novi Kugi se mi je zdel precej bolj »na« avtomobilu kot v prvi generaciji, kjer je bil voznik umeščen bolj v avtomobilu. Armaturna plošča sledi zunanjosti in je, sploh v črni barvni kombinaciji, nevpadljiva, a je po njej lahko navigirati. Edina stvar, ki me je motila je, da nisem našel bližnjice za izklop opozoril za prekoračitev hitrosti in se moral vsakič prekopati čez brezštevilne klike v menijih, a kot protiutež temu je funkcija pomočnika za ohranjanje voznega pasu lahko izklopljiva preko gumba na volanu. Skratka, avto je tako zunaj kot znotraj postal bolj vsakdanji. Sedeži tako spredaj kot zadaj razvajajo z udobjem in s kar veliko mero bočnega oprijema, kar nekako ne deluje v skladu z zgoraj opisano vsakdanjostjo.
Tudi prvi kilometri, ko sem se vozil predvsem po mestu in primestju kažejo, da je avto udoben, tih in povsem nenaporen, ravno to, kar si človek v mestnem drenu želi. Pogon deluje gladko tekoče brez presenečenj, a tudi nekako skriva moč, ki naj bi jo imel. Rad priznam, da me je avto zavedel in zato nisem niti iskal drugih načinov vožnje. Udomačil sem se z avtomobilom kakršen je v standardni nastavitvi, ki se mi je zdela skladna s podobo. Če nisem prej izpostavil, gre za priključni hibrid. Elektrike bo za klasičnih 40-60 km, predvsem pa celoten sistem deluje zelo uglajeno. Za vsakodnevne opravke odlična zgodba. Šele konec tedna me je nekaj prešinilo in tisti sedeži mi niso dali miru, da sem se lotil selektorja in prestavil tudi v športni način. In glej, skozi rutino vsakdana je zarezala iskra življenja.
Ker se prav spomnim, da me je v prvem kilometru prešinilo: »Je to mar isti avto? Je mogoče, da ima Kuga tudi to stran?«. Motor je postal tako poskočen, da se je res zdelo, da je avto povsem drugačen. Tudi lega na cesti, četudi je bilo čutiti njeno odličnost že prej, je postala veliko bolj izrazita, hitrosti pa višje….bočni oprijem sedežev je kar naenkrat dobil smisel. Pa ne razumite me narobe, Kuga ni postala Ferrari, daleč od tega, a je sprememba »osebnosti« vseeno tako izrazita, da preseneti in jo je vredno omeniti.
Do neke mere bi lahko »obtožil« Kugo dvojnega življenja. Na trenutke spominja na družinskega očeta, ki morda cel teden hodi v službo na banko, z lično zavezano kravato in temno obleko…v petek pa ga lahko srečaš na zabavi hitre elektronske glasbe. To bi lahko poimenovali tudi dobro prikrita večplastnost, kar je lahko le kompliment in razlog za nakup. Mirnemu življenju v prid gre tudi poraba, ki se je vrtela okrog 6.6 litra na prevoženih 100 km.
