Nova Sportage do neke mere prevzema linije Kiinih električnih modelov, ki so postali bolj ostrih potez in futurističnega izgleda, a je vseeno nekoliko bolj zaobljena. Gre sicer »le« za pomlajeno različico 5. generacije, tako da je osnova že nekaj časa na cesti in posledično oblika ni (več) presunljiva a bi vseeno lahko rekli, da lepo lovi ravnotežje med prihodnostjo in preteklostjo. Tudi v notranjosti, kjer kraljujeta dva zaslona in belo-črna kombinacija oblazinjenja (najvišja oprema GT-line).
Pogumna kombinacija, po mojem mnenju, ki v kabino prinaša močan kontrast. Nasploh je kabina odlično sestavljena, kot je pri tej znamki skoraj bolj samoumevno kot v premijskem razredu. Predvsem pa me je presenetila izbira materialov, ki je vzorna….z eno izjemo. Na sredinsko konzolo, prav tam kjer so prostorčki za odlaganje in vrtljivi gumb menjalnika….tu so uporabili plastiko slabše kvalitete in tistega tipa, na katerem se pozna vsaka praska. Izgled po enem letu uporabe pa mislim, da vsi vemo kakšen bo. Najvišji nivo opreme je postregel še z razkošno veliko panoramo, ki kabino naredi še prostornejšo in zadnjim potnikom dovoli, da “zadihajo”.
Sicer me je vozniški položaj zadovoljil po vseh parametrih. Dobro oblikovani sedeži ki telo lepo oprimejo, grafike na zaslonih lepo pregledne in logično razporejene, »tablica« za upravljanje s klimo in bližnjicami dovolj velika za prste med vožnjo in njena dvojna funkcionalnost zelo uporabna. Volan lepo sede v roko, ima dokaj odebeljen sredinski del krakov, kjer so nameščeni upravljalni gumbi. Posledično se mi je zdelo držanje volana v klasičnem položaju »15 do dveh« nekoliko nenaravno. Tudi me je zmotil kakšen klik preveč, da sem prišel do nadzora asistenc…zanimivo, da mi je osebno to postal eden izmed pomembnejših faktorjev prijaznosti kabine.
Predvsem pa Sportage vozniku za volanom ne daje agresivnega občutka, predvsem po zaslugi padajočega pokrova motorja, ampak občutek udobnega potovalnega avtomobila. Na takšno filozofijo so inženirji uglasili tudi vzmetenje in pogonski sklop. Ta je blago-hibridne sorte in ima za osnovo 1.6 litrski bencinski motor, ki proizvaja zdravih 180 KM.
Prvi kilometri razkrijejo, da je Sportage postal zelo udoben avtomobil in opazno naravnan na potovalno udobje. Tudi motor za svojih 180 KM deluje dosti lenobno, sploh pri speljevanju kjer je močno opaziti tisti »skok« med premikanjem stopalke za plin, ko se sprva kar nič ne zgodi, nato pa avto preseneti s skokom. Ker se sčasoma privadiš in začneš bolj pogumno pritiskati na plin, se je tu pa tam tudi zgodilo, da je elektronika mislila, da sem športno razpoložen, pa je prestavo držalo malo predolgo. Morda so se pri Kii preveč ukvarjali z emisijami, saj ima sicer menjalnik preveč rad nizke vrtljaje, pa potem voznik nima nobene moči na izhodih iz ovinka ali na prehitevanjih, kjer menjalnik potrebuje svoj čas, da prestavi nazaj dol do prave prestave. Rak rana večine sodobnih vozil in Sportage ni izjema.
Tako sem se vozil kar nekaj časa, dokler nisem neko jutro na poti do pisarne končno prestavil programa vožnje iz standardnega komfortnega načina v športnega. Takrat pa me je Sportage presentil in pokazal svoj pravi obraz, karakter se občutno spremeni. Odziv avtomobila je kar naenkrat postal prijetno dinamičen in avto opazno hitrejši, pa tudi pojačan zvok je dodal svoje. Pri tem si človek ne more kaj da ne bi pomislil, pa zakaj vraga ne more biti to standardni program?
