Nekega lepega, morda tudi ni bil tako lep, dne se je v Ducatijevi tovarni pred skupino inženirjev znašel povsem nov konceptni motocikel. Divji, razpotegnjen in nabit mišičnjak, ki je predstavljal vstop te italijanske znamke v povsem novo sfero motociklov. Čemel je tam na sredi, izpostavljen kritičnim očesom in komentarjem, nakar se iz ozadja zasliši vzklik v bolonjskem dialektu: »Ignurànt comm’ al dievel!«. In model je Ducati spravil na svet z imenom Hudič, ki pa so ga zaradi skrbi, kako bodo izgovorjavo pokvečili anglosaksonci, zapisali kot Diavel. Brutalni novi Ducati se je dobro prijel in ostaja eden izmed draguljev v kroni tega proizvajalca, a sedaj so ga porinili še stopničko višje. V garažo ga lahko pripeljete z agregatom V4.
Desmosedici V4 Granturismo je srce in bistvo tega motocikla. 168 KM, 126 Nm in pripadajoča zvočna spremljava ……o, ti, Triumfator, ki se ti danes klanjata mesto in država, spomni se svoje smrtnosti. Ducati Diavel je motocikel za zmagovalce, za tiste, ki so prišli na vrh. Ker ni niti poceni, niti praktičen, niti športen….pa je kljub temu motocikel, ki je vse. Ko so rimski generali dosegli pravico do triumfa, so se lahko skozi mesto ob občudovanju množice sprehodili z vso vojsko, ujetniki in ostalimi vojnimi pridobitvami. In glej glej, peljali so se na lepo okrašeni kočiji….ki jo je vleklo četvero žrebcev. Občutek moči, ki so ga triumfatorji doživeli tekom triumfa, je bil božanski. Celo tako božanski, da se je z njimi vozil suženj, ki jim je v uho stalno šepetal: »Spomni se svoje smrtnosti«. Z le kančkom poetičnega pretiravanja lahko trdim, da so občutki v vožnji podobni. Ko voziš Diavela, si prispel.
A zavrtimo čas nekoliko nazaj, ali naprej…kakor hočete, da se spomnim prvega vtisa. Motocikel mi je bil všeč odkar sem ga prvič zagledal davna leta nazaj in postaral se je kot arhivsko vino najboljših letnikov. Izgleda brezčasno impresiven, tudi ko miruje seva občutek, da gre tu zares. A ko enkrat sediš za krmilom in konjiči krenejo v korak, hitro ugotoviš, da je stroj hudimano lahkoten in prav nič okoren. Mene je, po pravici povedano, to kar malo šokiralo. Nizko težišče in pametna zasnova delata čudeže in med mestnimi množicami, Diavel zagotovo ni hendikepiran. Zahteva pa odločnost pri prestavljanju, treba mu je pokazati, da držiš vajeti v rokah in misliš resno.
Ne morem kaj, da ne bi komentiral zvoka, kajti zelo opazen je preskok iz nizkih hitrosti pešca v višje. Težko ga opišem, a ko prestaviš nazaj v prvo prestavo, se zdi, da se preklopijo tudi lopute in Diavel zadobi zelo specifičen zvok. Ko se hitrosti in vrtljaji dvignejo, zvok pod čelado začne spominjati na letalske turbinske motorje. Mislim, da zvok zelo lepo podčrtava in izraža različne karakterje motocikle.
Ko se cesta odpre, četverovprega lažje zadiha, kajti pod 4000 vrtljaji plemeniti žrebci niso preveč zadovoljni in se trgajo z uzde (beri- grobo delovanje, kjer pa zelo pomaga diplomatski vozni program Urban, ki zna zgladiti nesporazume). Plemeniti žrebci so ustvarjeni za akcijo in ko od njih zahtevamo več, pridejo v svoje naravno okolje kjer se godrnjanje spremeni v svileno tekoče delovanje. Bojno polje se odpre nad 6.000 vrtljaji, a tja naj stopijo le pogumni in odločni. Ob vsakem migljaju zapestja se tu premikajo vojske, padajo imperiji in za napake ni prostora.
Spreminjanje smeri je stopenjsko, prva stopnja je lahkotna, nato se ustavi in zahteva odločnejši potisk, posledica široke zadnje gume. A nagibi, ki jih omogoča so vseeno impresivni, motocikel pa že zaradi svoje zasnove izredno stabilen v izbrani smeri. Na duhamorni avtocesti pa z njim ne bo veselja. Velika prostornina in velika moč oddajata veliko toplote, na Diavelu to izdatno občuti leva noga.
Pravijo, da je na vrhu samotno in v tem je veliko resnice. Na Diavelu je sedež za sopotnika sicer izdatno odmerjen, stopalke pa zelo lično skrite v oklepu, a se sopotnik nekako ne sklada z dušo tega motocikla. Za krajši čas da, to je povsem sprejemljivo, a v resnici je edini sopotnik, ki ga voznik na tem stroju potrebuje prav tisti, ki mu v uho šepeta: »Spomni se svoje
